Rimski konzul | pooblastila in odgovornosti

Pooblastila in odgovornosti

Dolžnosti v republiki

Po izgonu kraljev in ustanovitvi Rimske republike so se vsa pooblastila kraljev prenesla na dve državni funkciji: konzula in rexa sacrourum. Rex sacrorum je nasledil kraljev položaj visokega državnega duhovnika, konzuli pa so prevzeli njegove civilne in vojaške obveznosti (imperium). Da bi preprečili zlorabo pooblastil, sta si imperium delila dva konzula, ki sta se vsak mesec mejnavala in imela pravico do veta na delovanje drugega.

Konzulom so podelili izvršilna državna pooblastila in predsedovanje v vladi Republike. Na začetku so imeli tudi obširna pooblastila v sodstvu. S postopnim razvojem rimskega pravnega sistema so se nekatere pomembne funkcije konzulov prenesle na druge državne funkcionarje. Leta 443 pr. n. št. se je izvajanje cenzusa preneslo na cenzorje, kasneje pa se je preneslo tudi sodstvo. Njihovo funkcijo vrhovnega sodnika so leta 366 pr. n. št. prevzeli pretorji in po tem letu so konzuli lahko sodili samo še za izjemna kriminalna dejanja in samo po odloku senata.

Civilno področje

Rimski fasces

Večina konzulskih pooblastil je bila razdeljena na civilno in vojaško področje. Kadar so bili konzuli v mestu Rimu (pomerium), so bili predsedniki vlade in vseh drugih magistratov. Izjema so bili ljudski tribuni, ki so ohranili neodvisnost svojega položaja. Konzuli so nadzirali tudi ves notranji ustroj Republike. Da bi imeli večjo veljavo pri izvajanju zakonov, so dobili pravico do poziva na sodišče in aretacije, katero je omejevala samo pravica do ugovora na njihovo razsodbo. Pravica do kaznovanja je veljala celo za njim podrejene magistrate.

Konzuli so bili v okviru svoje izvršilne funkcije odgovorni za izvajanje odlokov senata in zakonov, ki so jih sprejele skupščine. V kriznih obdobjih so lahko delovali po lastni presoji in na lastno odgovornost. Bili tudi najvišji diplomati rimske države in vsak odposlanec tuje države se je moral pred obiskom senata najprej sestati s konzulom. Konzul je nato ambasadorje predstavil v senatu, potem pa so se lahko pogajali brez njegove prisotnosti.

Konzuli so lahko sklicali senat in predsedovali njegovim sejam, vendar samo en mesec. Sklicali so lahko tudi katero koli od treh rimskih skupščin (comitia curiata, comitia centuriata in comitia tributa) in jim predsedovali. Kadar v mestu ni bilo nobenega od obeh konzulov, je njune posle prevzel pretor mesta Rima (praetor urbanus).

Konzula je na vsakem javnem nastopu spremljalo dvanajst liktorjev, ki so poudarjali mogočnost njegovega položaja in bili istočasno njegova telesni stražarji. Vsak liktor je nosil fasces, snop palic, v katerem je bila zataknjena sekira. Palice so simbolizirale moč, sekira pa moč izrekanja smrtne kazni. Znotraj pomerija so liktorji iz fascesa odstranili sekiro, kar je pomenilo, da smrtne kazni ne morejo izreči brez sojenja. Sekire so odstranili tudi pred vstopom v comitio centuriato, da bi pokazali, da pooblastila konzulov izhajajo iz ljudstva (populus romanus).

Vojaško področje

Izven mestnega obzidja so bila pooblastila konzulov mnogo bolj obširna kot v mestu samem, ker so bili poveljniki vseh rimskih legij. Ko so legije dobile ukaz senata, so konzuli organizirali nabor na Marsovem polju (Campus martius). Vsi vojaki so morali ob vstopu v vojsko konzulom priseči zvestobo. Konzuli so nadzirali tudi zbiranje vojakov rimskih zaveznikov.[17]

V mestu je lahko konzul kaznoval in aretiral državljana, vendar mu ni mogel izreči smrtne kazni. V vojnem stanju je lahko izrekel kakršno koli kazen vojaku, častniku, državljanu ali zavezniku.

Vsak konzul je običajno poveljeval vojski z močjo dveh legij. Pri tem so mu pomagali vojaški tribuni in kvestor, ki je bil zadolžen tudi za finance. V redkih primerih sta bila na vojnem pohodu oba konzula hkrati. V takšnih primerih sta se pri poveljevanju vsak dan menjavala. Tipična konzulska vojska je bila sestavljena iz dveh rimskih in dveh zavezniških legij in je štela približno 20.000 mož. V prvih letih Republike so bili nasprotniki Rima blizu, zato so pohodi trajali samo nekaj mesecev, s širjenjem države v 2. stoletju pr. n. št. pa so postajali vedno daljši. Rim je bil bojevita družba, zato so bila obdobja miru bolj redka.[18] Senat in rimski državljani so od konzula že ob imenovanju pričakovali, da se bo vojskoval proti nasprotnikom Rima in razširil meje rimske države, njegovi vojaki pa so pričakovali, da se bodo s pohoda vrnili z bogatim plenom. Če je konzul izvojeval odmevno zmago, so ga njegovi vojaki slavili kot imperatorja in od senata pogosto zahtevali, da mu priredi triumfalen sprejem.

Konzul je vojni pohod vodil po lastni presoji in je imel pri tem neomejena pooblastila. Za morebitne zlorabe, pretirano zapravljanje državnega denarja ali kakšna druga hudodelstva ga je senat lahko obtožil šele po vojnem pohodu. Eden od obtoženih senatorjev je bil na primer Scipij Afričan, katerega je obtožil Kato Starejši leta 205 pr. n. št..

Preprečevanje zlorab

Zlorabo pooblastil konzula je preprečevala pravica drugega konzula do veta, s katerim je lahko preprečil sprejem ali izpolnitev katerega koli odloka prvega. Konzula sta morala zato delovati usklajeno ali vsaj ne drug proti drugemu, poleg tega pa sta se na mestu predsedujočega vsak mesec zamenjala. To seveda ni pomenilo, da je bil drugi konzul v tem času brez pooblastil, ampak je prvemu konzulu omogočalo, da je deloval brez neposrednega vmešavanja drugega. Mesečne menjave so trajale do konca njunega mandata.

Drugi vzvod za nadzor delovanja konzulov je bilo določilo, da bosta morala po preteku mandata pred senatom odgovarjati za svoja dejanja na konzulskem položaju.

Pooblastila konzulov so imela še naslednje tri omejitve: mandat je bil kratek, saj je trajal samo eno leto, o njunih nalogah je predhodno odločal senat in po prenehanju mandata nista mogla takoj ponovno kandidirati na konzulski položaj. Pričakovano obdobje med dvema mandatoma je bilo deset let.

Guvernerstvo

Po izteku mandata je senat konzule imenoval za guvernerje provinc. Province so se podeljevale z žrebanjem že pred iztekom konzulskega mandata. S prenosom konzulskega imperija na prokonzulski imperij je konzul lahko postal prokonzul in guverner ene ali več rimskih provinc. Prokonzulski imperij je bil omejen samo na določeno provinco in ne na celo Republiko. Izvajanje prokonzulskega imperija v kateri koli drugi provinci je bilo nezakonito. Prokonzul pred iztekom mandata in prihodom svojega naslednika province ni smel zapustiti. Izjeme je dovoljeval samo senat s posebnim odlokom. Mandat guvernerja je trajal od enega do pet let.

Imenovanje diktatorja

V kriznih obdobjih, v katerih je bila neposredno ogrožena rimska država, sta lahko konzula na predlog senata in za največ šest mesecev imenovala diktatorja.[19] V tem odobju je bil imperij konzulov podrejen diktatorju.

Dolžnosti v cesarstvu

Ko je Gaj Avgust Oktavijan z ustanovitvijo principata leta 27 pr. n. št. postal prvi rimski cesar, so konzuli izgubili večino svojih pooblastil in odgovornosti. Uradno so bili še vedno najvišji državni funkcionarji, v resnici pa so bili samo simbol rimske republikanske dediščine. Enega od dveh konzulskih položajev je pogosto zasedel sam cesar, kasneje pa je bil rezerviran izključno zanj. Konzuli so obdržali pravico do predsedovanja na srečanjih senata, v izrednih primerih so lahko delovali v sodstvu, prirejali igre na hipodromu (Circus Maximus) in druge javne prireditve v čast cesarju, vendar na lastne stroške. Po izteku mandata so kot bivši konzuli ali prokonzuli upravljali eno od senatskih provinc. Njihovo službovanje je po navadi trajalo tri do pet let.

Drugi jeziki
Afrikaans: Konsul (Rome)
Alemannisch: Consulat
asturianu: Cónsul romanu
azərbaycanca: Konsul (Qədim Roma)
brezhoneg: Konsul
bosanski: Konzul
català: Cònsol romà
čeština: Římský konzul
dansk: Consul
Deutsch: Consulat
English: Roman consul
español: Cónsul romano
فارسی: کنسول روم
Frysk: Konsul
hrvatski: Rimski konzul
magyar: Consul
հայերեն: Կոնսուլ
interlingua: Consule
Bahasa Indonesia: Konsul Romawi
Ido: Konsulo
日本語: 執政官
ქართული: კონსული
한국어: 집정관
kurdî: Konsul
Latina: Consul
lietuvių: Konsulas (Roma)
latviešu: Konsuls (Roma)
македонски: Римски конзул
Bahasa Melayu: Tribun konsul
Plattdüütsch: Kunsel (Rom)
Nederlands: Consul (Rome)
norsk nynorsk: Romersk konsul
română: Consul
srpskohrvatski / српскохрватски: Konzul
Simple English: Roman consul
српски / srpski: Конзул (магистрат)
svenska: Konsul (Rom)
Tagalog: Konsulado
Türkçe: Konsül (Roma)
татарча/tatarça: Konsul
oʻzbekcha/ўзбекча: Konsul
Tiếng Việt: Quan chấp chính