Zemlja

Zemlja Astronomski simbol Zemlje
Barvna fotografija Zemlje, posneta z Apolla 17
Modra frnikola, posneta z Apolla 17
Značilnosti tira ( epoha J2000)
Odsončje 152.097.701 km
(1,016 710 333 5 a.e.)
Prisončje 147.098.074 km
(0,983 289 891 2 a.e.)
Velika polos 149.597.887,5 km
(1,000 000 112 4 a.e.)
Mala polos 149.576.999,826 km
(0,999 860 486 9 a.e.)
Obseg tira 924.375.700 km
( 6,179 069 900 7 a.e.)
Izsrednost tira 0,016 710 219
Siderska obhodna doba 365.256 366 d
(1,000 017 5 a)
Sinodska doba n/a
Največja tirna hitrost 30,287 km/s
(109.033 km/h)
Povprečna tirna hitrost 29,783 km/s
(107.218 km/h)
Najmanjša tirna hitrost 29,291 km/s
(105.448 km/h)
Naklon tira proti ekliptiki 0
(7,25° glede na Sončev ekvator)
Dolžina dvižnega vozla 348,739 36°
Argument prisončja 114,207 83°
Sateliti 1 ( Luna)
Fizikalne značilnosti
Razmerje gledišča 0,996 647 1
Eliptičnost 0,003 352 9
Polmer ekvatorja 6378,137 km
Polarni polmer 6356,752 km
Srednji polmer 6372,797 km
Obseg po ekvatorju 40.075,02 km
Poldnevniški obseg 40.007,86 km
Srednji obseg 40.041,47 km
Površina 510.065.600 km²
Površina kopnega 148.939.100 km² (29,2 %)
Vodna površina 361.126.400 km² (70,8 %)
Prostornina 1,083 207 3 · 1012 km³
Masa 5,9742 · 1024 kg
Gostota 5515,3 kg/m³
Težnost na površini na ekvatorju 9,7801 m/s²
(0,997 32 g)
Ubežna hitrost 11,186 km/s
Siderska vrtilna doba 0,997 258 d (23,934 h)
Vrtilna hitrost na ekvatorju 465,11 m/s
Nagib vrtilne osi 23,439 281°
Rektascenzija severnega pola 0° (0 h 0 min 0 s)
Deklinacija +90°
Albedo 0,367
Temperatura na površini
min srednja maks
185 K
(-88.3 °C)
287 K
(14 °C)
331 K
(57.7 °C)
Tlak na površini 101,3 kPa ( SVM)
Pridevnik Zemljin, zemeljski, teluričen, telurski [1]
Sestavine ozračja
Dušik 78,08 %
Kisik 20,94 %
Argon 0,93 %
Ogljikov dioksid 0,038 %
Vodna para V sledovih (odvisno od podnebja)

Zemlja je eden izmed planetov Osončja ter planet, na katerem se nahajata življenje in človeštvo. Po oddaljenosti od Sonca je tretji, po velikosti pa peti planet Sončevega sistema. Predstavlja največji trdni planet in edini prostor v Vesolju, za katerega je znan obstoj življenja. Zemlja se je oblikovala pred približno 4,57 milijarde let, [1] njen edini naravni satelit Luna pa pred okoli 4,53 milijarde let. [2] Od svojega nastanka je Zemlja prešla množico geoloških in bioloških razvojnih faz, zaradi česar so se sledi njene prvotne podobe večinoma izbrisale.

Zemljina notranjost je sestavljena iz več razmeroma aktivnih plasti, med katerimi se nahaja verjetno trdno železovo jedro, ki ustvarja Zemljino magnetno polje, ter tekoči plašč, v zgornjih plasteh pa trda skorja. [3] Nad tem se nahajata površina Zemlje in atmosfera, ki sta danes močno preoblikovani zaradi bioloških in človeških dejavnikov. Okoli 70 odstotkov zemeljske površine pokrivajo oceani s slano vodo, preostanek pa zapolnjujejo celine ter otoki.

Med Zemljo in njenim okoljem, tj. vesoljskim prostorom, je opaziti pomembne povezave, kot je npr. sevanje Sonca, vpliv Meseca na plimovanje, spreminjanje Zemljine orbite kot morebiten vzrok ledenih dob idr.

Zgodovina

Pri določanju starosti planeta Zemlja in tudi njegovega naravnega satelita ter Sonca in drugih planetov obstajajo mnoge nejasnosti in spori, a je danes bolj ali manj uveljavljena domneva, da so vsa ta telesa nastala pred okoli 4,6 milijarde let [4] iz sončne meglice, ki je bila posledica velikega poka. Nekje v bližini našega osončja naj bi eksplodirala supernova, sestavljena pretežno iz vodika, nekoliko pa tudi ogljika in kisika; bila naj bi izvor večine materije, ki sestavlja naše osončje. [5] [6]

Zaradi privlačnosti med delci sončne meglice so se atomi pričeli združevati v skupke, ti pa so z naraščajočo maso vse bolj privlačili drug drugega, se zato združevali ter rasli. Tako naj bi nastal rotirajoči disk, katerega sila privlačnosti v jedru naj bi bila tako velika, da so se pričela združevati jedra vodikovih atomov ( fuzija), kar je botrovalo nastanku Sonca. Energija, ki se sprošča ob fuziji je še danes vir njegove energije.

Nastanek planetov v Osončju pojasnjuje danes najširše sprejeta planetezimalna ali nebularna teorija. Notranji planeti so trdni, zunanji pa plinasti, ker so se zavoljo visoke vročine v notranjih predelih Osončja lahko v trdno stanje spremenili le težji elementi, kakršno je železo. Po načelu privlačnosti so se ti med seboj združili in tvorili astronomska telesa ali planetezimale, iz katerih so se kasneje razvili notranji planeti Merkur, Venera, Zemlja in Mars. V vročih pogojih jedra Osončja niso mogli obstajati lažji elementi, za primer helij in vodik, zato so se koncentrirali dlje okoli jedra in oblikovali plinasta planeta Jupiter in Saturn ter atmosferi Urana in Neptuna (pretežno iz vodika in helija). [7]

V zgodnjih fazah razvoja Zemlje so v notranjost ( jedro) potonile težje snovi, medtem ko je bilo lažje najti na površju. [8] Med prve so sodili tudi mnogi radioaktivni materiali, ki so vsled svojega razpadanja tudi danes vir Zemljine notranje toplote. Na ta način so nastale Zemljine plasti. Po nastanku teh več kot 4 milijarde let v preteklost je planet doživel močno meteoritsko bombardiranje, kar je zaradi neobstoječe atmosfere in njenih učinkov še danes vidno na Luni. [9]

Pred 4 milijardami let se je oblikovala trdna zemeljska skorja, kar gre sklepati po najstarejših odkritih kamninah. [10] [11]

Geološka obdobja

Geološka obdobja po deležih, če zgodovino Zemlje skrčimo na 24 ur. Predkambrij predstavlja več kot tri četrtine Zemljine zgodovine

Geologi delijo zgodovino Zemlje na eone ( had, arhaik, proterozoik in fanerozoik), te na ere (vek), ere pa dalje na periode in dobe. Pred časom sta bila kot eona znana le fanerozoik in predkambrij, a se je kasneje uveljavila delitev eonov na zgoraj omenjene štiri. [12]

Geologija oziroma njena veja stratigrafija je oblikovala shemo obdobij na podlagi kamninskih plasti v tleh. Sprva so bile starosti teh določene le relativno, tj. od najmlajše plasti (najvišja) do najstarejše (najgloblja). Uporabljene so bile tudi študije fosilov po svetu, saj so bili ti mnogokrat ujeti v istih plasteh. V 90. letih 19. stoletja se je za določanje starosti kamnin začela na široko uporabljati metoda merjenja radioaktivnih izotopov. Ker je izguba radioaktivnosti konstantna, oziroma odvisna le od časa, se z merjenjem radioaktivnosti določi absolutno starost kamnin (absolutno ali radiometrično datiranje). Toplota, ki se sprošča ob razpadu radioaktivnih izotopov, je pomemben vir Zemljine toplote. [13]

Predkambrij

Glavni članek: Predkambrij

Predkambrij je neformalno poimenovanje za čas eonov had, arhaik in proterozoik. Je Zemljin pravek in najdaljše obdobje Zemljine zgodovine, raztezajoče se preko 3,5 milijarde let. V njem so se oblikovale prve celine, prišlo pa je tudi do nastanka zgodnje atmosfere in življenja. Zaradi bombardiranja Zemlje z meteoriti in posledičnega taljenja površja ostaja le malo materialnih dokazov o tej dobi, kljub temu so bili v Avstraliji, Afriki, Braziliji, Kanadi, Skandinaviji in na Antarktiki najdeni do 4,2 milijarde let stari minerali ( cirkonijev silikat). [14]

V tem obdobju so iz Zemljine notranjosti zavoljo ognjeniške aktivnosti uhajali plini in oblikovali zgodnjo atmosfero, sestavljeno iz dušika, ogljikovega dioksika in vodne pare. Ko se je planet ohlajal, je prišlo do kondenzacije in padavin ter nastanka oceanov (obstajajo tudi teorije, ki sklepajo na prihod vode v obliki zamrznjenih meteoritov). Tektonika plošč je sodeč po študijah kamnin severozahodne Kanade (starost 2 milijardi let) in Kitajske (starost 2,5 milijarde let) pričela oblikovati Zemljo sredi predkambrija. Kopnina se je oblikovala na območju današnje Antarktike in ustvarila superkontinent Rodinijo, ki je združevala kopnine vseh kasnejših kontinentov in superkontinentov. [15]

Predkambrij je ravno tako obdobje najzgodnejšega življenja. Fosilni ostanki iz arhaika kažejo na enocelične prokariontske organizme brez celičnega jedra, katerih razmnoževanje je potekalo nespolno z deljenjem celic. Obstoj teh organizmov je potrjen za obdobje pred 3,5 milijarde let, utegnili pa bi obstajati tudi že pred 3,8 milijarde let. [16] [17] Ta življenjska oblika je bila anaerobna – za življenje oziroma izdelovanje energije ni potrebovala kisika, ki ga takrat ni bilo v ozračju. Šele kasneje, pred kake 3,46 milijarde let, se je namreč razvila modrozelena alga, prvi organizem s sposobnostjo fotosinteze, katere stranski produkt je kisik. Iz teh alg so nastali stromatoliti, ki so pogosto najdeni v fosiliziranih oblikah starih 3,5 milijarde let, še živeče stromatolite pa najdemo v zahodni Avstraliji in na Bahamih. [18] [19] Življenje je sprva obstajalo le v obliki nespolno se razmnožujočih prokariontov, dokler niso pred okoli 2 milijardama let razvili večji in bolj kompleksni evkariontski organizmi, zgodnji znanilci izbruha organizmov v paleozoiku. [20]

Paleozoik

Glavni članek: Paleozoik

Paleozoik je prvi izmed treh eonov fanerozoika (obdobje jasno vidnih sledi življenja); znan je tudi kot zemeljski stari vek. Že zgodnje periode ( ordovicij, silur, devon) tega starega veka so čas prvih orogenez, katerih posledica so npr. Apalači in Kaledonsko gorovje. Proti koncu paleozoika, v permu, je prišlo do počasne združitve superkontinentov Gondvane in Lavrazije, nastala je celina Pangea in poteklo je več gorotvornih procesov: Hercinska in Variskična orogeneza sta ustvarili Ardene, Voegeze, Sardinijo, Srednjenemško in Češko sredogorje ter Malopoljsko višavje, Mezeto na Pirenejskem polotoku ter Rodope na Balkanu in Ural, Altaj, Tjan Šan, Apalače idr. Tektonski premiki so se dokaj umirili kasneje v permu. Pangea je ob koncu paleozoika predstavljala 90 odstotkov vse kopnine, oblikovana je bila v bumerangu podobno obliko in je vzdolž po ekvatorju objemala ocean Tetis. Iz časa kambrija obstajajo sledovi poledenitve na južni polobli.

V začetni periodi paleozoika kambriju okoli 543 milijonov let v preteklosti je prišlo do nikoli kasneje dokumentiranega porasta števila življenjskih oblik, znanega kot kambrijska eksplozija. Glavni razlog za to bi utegnilo biti razkosanje Rodinije na manjše kopnine in nastanek vmesnih toplih plitvih morij. Iz tega časa so znane vse glavne skupine današnjih organizmov (v morjih so plavale ribe, kopno pa so prekrile večcelične rastline in insekti ter dvoživke), pa tudi njihove osnovne kompozicije. Ker je bil uveljavljen način razmnoževanja spolen, je imela veliko vlogo pri določanju preživetja tudi naravna selekcija. Bujne praprotnice, preslice in lisičjakovci iz toplega ter vlažnega karbona danes služijo kot najboljši sloji črnega premoga in antracita. Ob koncu paleozoika je prišlo do masovnega izumrtja vrst, njihovo število naj bi se zmanjšalo za do 90 odstotkov. Predvideva se, da je vzrok izumrtja izbruh supervulkanov v Sibiriji. [21]

Mezozoik

Glavni članek: Mezozoik

Zemeljski srednji vek ali mezozoik je obdobje, ki se je pričelo 248 milijonov let v preteklost in zaključilo pred 65 milijoni let. Deljen je na trias, juro in kredo.

Superkontinent Pangea je razpadel na celine, kot jih poznamo danes.

Kar se tiče zemeljskih premikov, je bilo obdobje mezozoika manj pestro kot pozni paleozoik. V zgodnji juri je Pangea pričela razpadati na severno Laurazijo (razpade na Severno Ameriko in Evrazijo) in južno Gondvano (razpade na Južno Ameriko, Afriko, Avstralijo, Antarktiko in Indijo), z odmikanjem Amerik je prišlo do nastanka Atlantskega oceana. Severnoameriška tektonska plošča je ob svojem potovanju na zahod rinila v tihooceansko ploščo in nastal je pas ognjenikov od današnje Aljaske do južnih koncev Južne Amerike, z njim pa gorovje Kordiljere ( Skalno gorovje in Andi). To je danes vzhodni rob tihooceanskega ognjenega obroča. [22] Od Gondvane ločena Indija se je pomaknila na sever (proti današnji južni Aziji) in zapirati morje Tetis. [23] Mezozoik je tudi obdobje usedanja apnencev, dolomitov in peščenjakov.

V tem zemeljskem veku so obličje planeta zaznamovali kuščarji ( dinozavri) kot prevladujoča oblika življenja. [24] Razširili so se tako na kopnem kot v vodi in zraku ter planetu vladali 180 milijonov let. To je bil tudi čas prvih ptičev, [25] sesalcev in cvetnic (te so nadomestile prej dominantne iglavce). [26]

Kenozoik

Glavni članek: Kenozoik

Kenozoik je moderni zemeljski vek, ki se je začelpred 65 milijoni let in še traja. Njegovi periodi sta terciar (obdobje od začetka veka do 1,8 milijona let nazaj) in kvartar (geološko gledano današnji čas, razdeljen na pomembni dobi pleistocen in holocen). V kenozoiku so prevladali sesalci, oblikovala se je sodobna biološka in geografska podoba Zemlje.

V tem času je Pangea dokončno razpadla in nastale so sodobne celine: v evrazijsko tektonsko ploščo primikajoča se Indija oblikuje Himalajo, Afrika se pomakne na sever in oblikuje Alpe, Atlantik se neprestano širi (v poznem terciarju nastane Islandija), nagubajo se Pireneji, Alpe, Apenini, Karpati ter maloazijska gorovja do Kavkaza in Himalaje. Ob stiku Arabije z Azijo se zapre morje Tetis. [27] Za kenozoik so značilni intenzivni vertikalni premiki oziroma nastajanje in dviganje gorovij. Panonsko nižino je prekrivalo Panonsko morje, ki se je umaknilo in v pliocenu zlasti na današnjem slovenskem ozemlju obsegalo le še posamezne zalive in močvirja. Iz terciarja izhajajo sloji rjavega premoga.

Kvartar je čas ledenih dob, ko se je povprečna temperatura Evrope znižala za 4 do 12 °C. Ledene dobe so ledeni pokrov (do 3 kilometre) preko severne Azije, Evrope in Amerike oblikovale štirikrat (poledenitve günz, mindel, riss in würm), povprečno vsakih 100 tisoč let. Najstarejše sledi ledeniškega delovanja v Evropi so stare 2,5 milijona let. Gladina morja je bila v času poledenitev nižja za okoli 180 metrov, tako je bila del celine tudi Britanija in dalmatinski otoki, med Azijo in Severno Ameriko je kopenski most preko Beringovega preliva omogočil poselitev Amerik.

Nenadno spremembo dominantne živalske skupine iz kuščarske v sesalsko [28] je najverjetneje povzročil padec meteorita. [29] To sklepajo po velikem kraterju v Mehiškem zalivu [30] in po plasti na Zemlji redkega, a na meteoritih izdatnega elementa iridija po vsem svetu. V poznem terciarju, pred kakimi 6 milijoni let, naj bi se v Afriki pojavile zgodnje vrste človeka, ki se je nato pred 2 do 1,7 milijoni let razširile na druge celine. Moderni človek Homo sapiens sapiens se je razvil v kvartarju, v anatomsko sodobni obliki pred okoli 130 tisoč leti.

Drugi jeziki
Аҧсшәа: Адгьыл
Acèh: Bumoë
адыгабзэ: ЧIыгу
Afrikaans: Aarde
Alemannisch: Erde
አማርኛ: መሬት
aragonés: Tierra
Ænglisc: Eorðe
العربية: الأرض
ܐܪܡܝܐ: ܐܪܥܐ
مصرى: الارض
অসমীয়া: পৃথিৱী
asturianu: Tierra
Aymar aru: Aka pacha
azərbaycanca: Yer
تۆرکجه: یئر
башҡортса: Ер
Boarisch: Eadn
žemaitėška: Žemė
Bikol Central: Kinaban
беларуская: Зямля (планета)
беларуская (тарашкевіца)‎: Зямля
български: Земя
भोजपुरी: पृथ्वी
Bahasa Banjar: Bumi
বাংলা: পৃথিবী
བོད་ཡིག: སའི་གོ་ལ།
буряад: Дэлхэй
català: Terra
Chavacano de Zamboanga: Tierra
Mìng-dĕ̤ng-ngṳ̄: Dê-giù
нохчийн: Дуьне
ᏣᎳᎩ: ᎡᎶᎯ
کوردی: زەوی
qırımtatarca: Dünya
čeština: Země
kaszëbsczi: Zemia
словѣньскъ / ⰔⰎⰑⰂⰡⰐⰠⰔⰍⰟ: Ꙁємлꙗ
Чӑвашла: Çĕр (планета)
Cymraeg: Y Ddaear
dansk: Jorden
Deutsch: Erde
Zazaki: Dınya
dolnoserbski: Zemja
डोटेली: पृथ्वी
ދިވެހިބަސް: ބިން
Ελληνικά: Γη
emiliàn e rumagnòl: Tèra
English: Earth
Esperanto: Tero
español: Tierra
euskara: Lurra
estremeñu: Tierra
فارسی: زمین
suomi: Maa
føroyskt: Jørðin
français: Terre
arpetan: Tèrra
Nordfriisk: Jard
furlan: Tiere
Frysk: Ierde
Gaeilge: An Domhan
贛語: 地球
galego: Terra
Avañe'ẽ: Yvy
गोंयची कोंकणी / Gõychi Konknni: धर्तरी
𐌲𐌿𐍄𐌹𐍃𐌺: 𐌰𐌹𐍂𐌸𐌰
ગુજરાતી: પૃથ્વી
Gaelg: Yn Dowan
Hausa: Duniya
客家語/Hak-kâ-ngî: Thi-khiù
Hawaiʻi: Honua
עברית: כדור הארץ
हिन्दी: पृथ्वी
Fiji Hindi: Dunia
hrvatski: Zemlja
hornjoserbsce: Zemja
Kreyòl ayisyen: Latè
magyar: Föld
Հայերեն: Երկիր
interlingua: Terra
Bahasa Indonesia: Bumi
Interlingue: Terra
Igbo: Àlà
Ido: Tero
íslenska: Jörðin
italiano: Terra
ᐃᓄᒃᑎᑐᑦ/inuktitut: ᓄᓇ
日本語: 地球
Patois: Oert
la .lojban.: terdi
Basa Jawa: Bumi
ქართული: დედამიწა
Qaraqalpaqsha: Jer
Taqbaylit: Akal
Kabɩyɛ: Tɛtʋ
Kongo: Ntoto
Gĩkũyũ: Thĩ
қазақша: Жер
kalaallisut: Nunarsuaq
ភាសាខ្មែរ: ផែនដី
ಕನ್ನಡ: ಭೂಮಿ
한국어: 지구
Перем Коми: Мушар
къарачай-малкъар: Джер
Ripoarisch: Ääd (Planeet)
Kurdî: Erd
коми: Му
kernowek: Dor
Кыргызча: Жер
Ladino: Tierra
Lëtzebuergesch: Äerd
Limburgs: Eerd
Ligure: Tæra
lumbaart: Tera
lingála: Mabelé
ລາວ: ໂລກ
لۊری شومالی: جأهوٙن
lietuvių: Žemė
latgaļu: Zeme
latviešu: Zeme
मैथिली: पृथ्वी
Basa Banyumasan: Bumi
Malagasy: Tany
олык марий: Мланде (планет)
Baso Minangkabau: Bumi
македонски: Земја (планета)
മലയാളം: ഭൂമി
монгол: Дэлхий
मराठी: पृथ्वी
кырык мары: Мӱлӓндӹ (планета)
Bahasa Melayu: Bumi
Malti: Art
Mirandés: Tierra
မြန်မာဘာသာ: ကမ္ဘာဂြိုဟ်
مازِرونی: زمین
Dorerin Naoero: Eb
Nāhuatl: Tlalticpactli
Napulitano: Terra
Plattdüütsch: Eer
Nedersaksies: Eerde
नेपाली: पृथ्वी
नेपाल भाषा: प्रिथिबी
Nederlands: Aarde (planeet)
norsk nynorsk: Jorda
norsk: Jorden
Novial: Tere
Nouormand: Tèrre
Sesotho sa Leboa: Lefase
Diné bizaad: Nahasdzáán
occitan: Tèrra
ଓଡ଼ିଆ: ପୃଥିବୀ
Ирон: Зæхх
ਪੰਜਾਬੀ: ਧਰਤੀ
Kapampangan: Yatu
Papiamentu: Tera
Picard: Tière
Pälzisch: Erd
Norfuk / Pitkern: Erth
polski: Ziemia
Piemontèis: Tèra (pianeta)
پنجابی: زمین
پښتو: ځمکه
português: Terra
Runa Simi: Tiksimuyu
rumantsch: Terra
Romani: Phuv
română: Pământ
armãneashti: Locu
русский: Земля
русиньскый: Земля (планета)
Kinyarwanda: Isi
संस्कृतम्: पृथ्वी
саха тыла: Сир
sardu: Terra
sicilianu: Terra (pianeta)
Scots: Yird
سنڌي: زمين
davvisámegiella: Eana
srpskohrvatski / српскохрватски: Zemlja
සිංහල: මහ පොළොව
Simple English: Earth
slovenčina: Zem
chiShona: Rinopasi
Soomaaliga: Dhul
shqip: Toka
српски / srpski: Земља
Sesotho: Lefatshe
Seeltersk: Äide
Basa Sunda: Marcapada
svenska: Jorden
Kiswahili: Dunia
ślůnski: Źymja
தமிழ்: புவி
ತುಳು: ಭೂಮಿ
తెలుగు: భూమి
tetun: Rai
тоҷикӣ: Замин
Türkmençe: Ýer
Tagalog: Daigdig
Tok Pisin: Giraun
Türkçe: Dünya
Xitsonga: Misava
татарча/tatarça: Җир
тыва дыл: Чер
удмурт: Музъем
ئۇيغۇرچە / Uyghurche: يەر شارى
українська: Земля
اردو: زمین
oʻzbekcha/ўзбекча: Yer
vèneto: Tera
vepsän kel’: Ma
Tiếng Việt: Trái Đất
West-Vlams: Eirde (planete)
Volapük: Tal
walon: Daegne
Winaray: Kalibotan
Wolof: Suuf
吴语: 地球
хальмг: Делкә һариг
მარგალური: დიხაუჩა
ייִדיש: ערד-פלאנעט
Yorùbá: Ayé
Vahcuengh: Giuznamh
Zeêuws: Aerde
中文: 地球
文言: 坤輿
Bân-lâm-gú: Tē-kiû
粵語: 地球
isiZulu: Umhlaba