Uradni jezik

Rabo določenega uradnega jezika predpisuje približno polovica držav sveta. Nekatere imajo le en uradni jezik, denimo Albanija, Francija (čeprav domačini govorijo več jezikov), Nemčija ali Litva. Druge imajo več kot en uradni jezik, denimo Švica, Kanada, Belorusija, Paragvaj, Bolivija, Afganistan, Indija in Republika Južna Afrika.

V Sloveniji je na ozemlju celotne države uradni jezik slovenščina, v občinah, kjer živi italijanska ali madžarska manjšina, pa poleg nje še italijanščina oz. madžarščina.

Slovenščina je jezik uradnih pisem in pogovorov, učni jezik v šolah, jezik policije, sodišč in drugih uradnih ustanov. V slovenščini so napisi na prometnih tablah in javni napisi (imena ulic, ustanov). V slovenščini izhajajo sredstva množičnega obveščanja in slovenščina je jezik različnih področij kulture in znanosti.

Podobno kot pri nas problem uradnega jezika rešujejo še v Hrvaški, Italiji, Španiji in Iraku.

Nekatere države, kot so Združene države Amerike, sploh nimajo določenega uradnega jezika, pač pa urejanje tega prepuščajo svojim podenotam. V praksi v ZDA na zvezni ravni uporabljajo angleščino, vendar tam to ni uradno določen jezik, pač pa de facto »uradni« jezik. Spet druge države, kot so Avstralija, Eritreja, Luksemburg, Švedska ali Tuvalu, pa sploh nimajo nikakršnih uradnih jezikov, čeprav se v praksi v občevanju z državo uporablja ta ali oni.

Zaradi posledic kolonializma (in/ali neokolonializma) v nekaterih afriških državah uradni jezik in jezik poučevanja (navadno francoščina ali angleščina) nista niti domača niti najbolj uporabljana jezika. V nasprotju z njimi pa je Republika Irska zaradi irskega nacionalizma uzakonila irščino kot uradni nacionalni jezik, čeprav jo danes na Irskem govori manj ljudi kot uradno njej podrejeno angleščino.

V nekaterih državah je vprašanje o izbiri in načinu rabe uradnega jezika prvovrstno politično vprašanje. Tako je Bosna in Hercegovina po osamosvojitvi in krvavi vojni namesto nekdanje jugoslovanske srbohrvaščine privzela tri uradne jezike: bošnjaščino, srbščino in hrvaščino.

  • glej tudi

Glej tudi

  • seznam uradnih jezikov
Drugi jeziki
Afrikaans: Amptelike taal
Alemannisch: Amtssprache
አማርኛ: የስራ ቋንቋ
aragonés: Idioma oficial
العربية: لغة رسمية
asturianu: Llingua oficial
azərbaycanca: Dövlət dili
башҡортса: Рәсми тел
Boarisch: Amtssproch
žemaitėška: Valstībėnė ruoda
беларуская: Афіцыйная мова
беларуская (тарашкевіца)‎: Афіцыйная мова
български: Официален език
Bahasa Banjar: Bahasa rasmi
brezhoneg: Yezh ofisiel
bosanski: Službeni jezik
qırımtatarca: Resmiy til
čeština: Úřední jazyk
Deutsch: Amtssprache
ދިވެހިބަސް: ރަސްމީ ބަސް
Ελληνικά: Επίσημη γλώσσα
Esperanto: Oficiala lingvo
español: Idioma oficial
estremeñu: Luenga oficial
فارسی: زبان رسمی
Gàidhlig: Cànan Oifigeil
客家語/Hak-kâ-ngî: Kôn-fông ngî-ngièn
עברית: שפה רשמית
हिन्दी: राजभाषा
hrvatski: Službeni jezik
interlingua: Lingua official
Bahasa Indonesia: Bahasa resmi
日本語: 公用語
Basa Jawa: Basa resmi
қазақша: Ресми тіл
ភាសាខ្មែរ: ភាសាផ្លូវការ
ಕನ್ನಡ: ರಾಜಭಾಷೆ
한국어: 공용어
къарачай-малкъар: Официал тил
Кыргызча: Расмий тил
Lëtzebuergesch: Offiziell Sprooch
Limburgs: Officieel taol
latviešu: Valsts valoda
олык марий: Кугыжаныш йылме
Baso Minangkabau: Bahaso rasmi
македонски: Службен јазик
मराठी: राजभाषा
Bahasa Melayu: Bahasa rasmi
مازِرونی: رسمی زوون
Nāhuatl: Tecpantlahtolli
Napulitano: Lengua ufficiale
Plattdüütsch: Amtsspraak
Nederlands: Officiële taal
norsk nynorsk: Offisielt språk
پښتو: رسمي ژبه
português: Língua oficial
Runa Simi: Tukri simi
саха тыла: Ил тыл
sicilianu: Lingua ufficiali
srpskohrvatski / српскохрватски: Službeni jezik
Simple English: Official language
slovenčina: Úradný jazyk
српски / srpski: Службени језик
Seeltersk: Amtssproake
Basa Sunda: Basa resmi
Kiswahili: Lugha rasmi
ślůnski: Urzyndowo godka
Türkçe: Resmî dil
татарча/tatarça: Рәсми тел
українська: Державна мова
oʻzbekcha/ўзбекча: Davlat tili
吴语: 官方語言
მარგალური: სახენწჷფო ნინა
中文: 官方语言
Bân-lâm-gú: Koaⁿ-hong gí-giân
粵語: 法定語言