Prstni odtis

Prstni odtis na papirju

Prstni odtis je odtis, ki ga naredi koža blazinice človeškega prsta. Nikoli še niso našli dveh ljudi, niti enojajčnih dvojčkov, ki bi imela identični prstni odtis, zato se prstni odtisi uporabljajo za dokazovanje istovetnosti osebe.

Biometrični način identifikacije posameznika, pomeni individualno obravnavanje človekovih fizičnih lastnosti ali značilnosti obnašanja in zajem ter shranjevanje tega vzorca (imenovan tudi živi vzorec), v standardni podatkovni obliki. Ta vzorec se v postopku identifikacije primerja z vzorcem (imenovan tudi shranjeni vzorec ali podpis), ki temelji na istih značilnostih in je shranjen v varnostnem sistemu. Primerjava obeh vzorcev potrdi ali zavrže identiteto posameznika.

Pri tovrstni identifikaciji je pozornost usmerjena na majhno število fizičnih značilnosti, ki so lastne izključno eni osebi. Mednje spadajo barva glasu, način hoje, značilnosti obraza, vzorec šarenice, odtis dlani in prstov (DNK pri tem ni vključena, ker je vzorčenje DNK počasno in pomeni poseg v telo). Najbolj dozorel, napreden in najrazvitejši način je preverjanje na osnovi prstnih odtisov.

Dolgoletne raziskave in izkušnje nam kažejo, da so prstni odtisi trenutno najzanesljivejši način preverjanja identitete oseb. Kljub nekaterim sodnim procesom v ZDA, so prstni odtisi še vedno nedvomen dokaz identitete posameznika. Večina današnjih biometričnih sistemov temelji na prepoznavanju prstnih odtisov.

Fiziološko je prstni odtis konfiguracija grebenov s porami, ki jih delijo doline. Ležijo na ožilju, neposredno pod kožo. Morfologija (oblika) prstnega odtisa je povezana s specifičnimi električnimi in toplotnimi značilnostmi kože. To pomeni, da svetlobo, toploto ali električno napetost (ali kombinacijo vseh) lahko uporabimo za zajem podobe prstnega odtisa. Prstni odtis nastane že pri razvoju zarodka in se ne spremeni s starostjo osebe, temveč raste v svoji prvotni obliki in po končani rasti osebe ostane v svoji velikosti nespremenjen. Prav tako se po poškodbi obnovi v prvotno obliko. Enojajčni dvojčki nimajo enakih prstnih odtisov.

Majhen odstotek populacije (npr. rudarji in majhno število glasbenikov) ima prstne odtise, zaradi stalnega trenja, poškodovane. V razvitih državah je ta odstotek zanemarljiv in ne predstavlja omembe vredne težave za identifikacijske sisteme, ki temeljijo na prstnih odtisih.

Za zajem značilnosti vzorca prstnega odtisa, obstaja več algoritemskih metod. Najbolj razširjene metode temeljijo na prepoznavanju vzorca ali izvlečku minucij. V primeru algoritmov, ki temeljijo na minucijah, je prstni odtis sestavljen iz grobih značilnosti, kot so loki, zanke in zasuki, ter drobnih značilnosti (minucije) kot so predvsem bifurkacije (razdelitve), delte (združevanja v obliki črke Y) in zaključki grebenov. Prstni odtis ima med 30 in 40 minucij. Značilnost vsake od njih je položaj (koordinate), tip (bifurkacija, delta ali zaključek) in usmerjenost (orientacija). Skupek značilnosti minucij lahko da predlogo za prstni odtis. Če so značilnosti natančno zajete, je možnost, da bi imela dva prstna odtisa enake značilnosti, izjemno nizka.

Elektronski zajem slik in algoritmi za razpoznavanje vzorcev, so danes dovolj razviti, da vzorec prstnega odtisa avtomatsko obdelajo in shranijo. V več primerih za ta postopek obstojajo tudi standardi. Ti standardi obstojajo za vzorce, ki temeljijo na minucijah. Najbolj uporabljan je standard, ki ga v ZDA predpisuje NIST. Kljub temu je oklepanje standardov ovira za fleksibilnost razvijalcev algoritmov in omejuje njihovo intelektualno lastnino. Tako naletimo na razkorak med oklepanjem standarda in med natančnostjo in hitrostjo, ko gre za standardizacijo procesa.

Tehnologija čitalnikov prstnih odtisov

Za zajem prstnih odtisov, so na trgu številne tehnologije. Najbolj znane so; optična, kapacitivna, radijska, tehnologija tlaka, mikro-elektro-mehanična in toplotna.

Optična

Za odčitavanje podobe prstnega odtisa so uporabljene digitalne kamere. Prst položimo na ustrezno osvetljeno stekleno ploščo. Za približanje objekta snemanja služijo posebne leče. Slika je zajeta z množico točk CMOS ali CCD, ustrezne ločljivosti in spremenjena v sive odtenke (od 2 do 16 tonov). Pomanjkljivost te tehnike je prstni odtis, ki ostane na stekleni plošči in ga lahko ponovno uporabimo ( zlorabimo) in dejstvo izredno težavnega razločevanja med živim prstom in dobro oblikovano imitacijo.

Kapacitivna

Ko položimo prst na množico točk, občutljivih na spremembe električne napetosti, se razlike v napetosti med grebeni (pretežno voda) in dolinami (pretežno zrak) zapišejo kot slika. Kljub občutljivosti tega načina na elektrostatične motnje v okolju in ostala električna polja, je ta tehnika ena od nabolj razširjenih. Prav tako jo je dokaj enostavno zaobiti z imitacijami prstov in latentnimi odtisi.

Radijska

Če prst obsevamo z radijskimi valovi nizke intenzitete, deluje kot oddajnik in razlike v oddaljenosti med grebeni in dolinami so razpoznavne kot množica ustrezno usmerjenih točkovnih anten. Prst mora biti v stiku z oddajno površino tipala. Ta način temelji na fizioloških značilnostih kože. Suha zunanja plast kože in povrhnjica imata namreč manjšo električno prevodnost od žive plasti kože pod njima. Radijsko tipalo tako bistveno bolje prepoznava prstne odtise od tipal, ki odčitavajo le površino prsta. Radijsko tipalo je težko prevarati z umetnim prstom. V praksi ga uporabljamo v statični in linijski različici. Statična ima pomanjkljivost zaradi latentnih odtisov in večje izpostavljene površine. Teh pomanjkljivosti linijska izvedba nima.

Tlačna

Točkovna množica, občutljiva na tlak, je sestavljena iz piezo-električnih elementov, ki zajemajo vzorec grebenov, ko nanjo položimo prstni odtis. Kljub številnim pomanjkljivostim te tehnike (slaba občutljivost, nezmožnost razlikovanja med pravim in umetnim prstom, občutljivost na premočan pritisk) kar nekaj proizvajalcev razvija prototipe.

Mikro-elektro-mehanična

Mikro-elektro-mehanična metoda je ostala na stopnji med raziskavo in razvojem ter med uporabo v različnih aplikacijah. V laboratorijih so naredili množico mikro-mehaničnih tipal, ki zaznavajo grebene in doline prstnega odtisa, vendar ne morejo zagotoviti robustnosti in široke uporabnosti. Prav tako je nemogoče ločevanje med živim prstom in imitacijo.

Termična

Piro-električni material lahko razliko v temperaturi spremeni v določeno napetost. Ta način je zelo razširjen in je uporabljen tudi v infrardečih kamerah. Termični čitalnikc prstnega odtisa, ki temelji na uporabi tega materiala, meri temperaturno razliko med točkami, ki so v stiku (grebeni) in med tistimi, ki niso (doline). Termični pristop ima številne prednosti. To je neobčutljivost na statično elektriko in odsotnost signala poslanega iz čitalnika na prst. Termični način deluje tako v skrajnih, kot v normalnih temperaturnih pogojih. Zamenjava živega prsta z imitacijo je težavna.

Slabost termičnega načina je, da slika hitro izgine. Ko prst položimo na tipalo, je v začetku velika razlika v temperaturi, vendar že po kratkem času ( manj kot ena sekunda) slika izgine, ker se temperatura izenači. Če je termično tipalo izpostavljeno sončnim žarkom, se tako segreje, da prste težko ali pa sploh ne prepoznava. Pred uporabo ga je potrebno ohladiti na normalno temperaturo s senčenjem.

Statična ali odčitavana slika

Večino zgoraj opisanih tehnik lahko uporabljamo na dva načina. Kot statično sliko, ki jo zajemamo na okencu enake velikosti kot je prstni odtis tako, da na površino pritisnemo prst za toliko časa, kolikor je potrebno za zajem slike. Prednost te tehnike je, da zajame celotno sliko v enem koraku. Pomembna pomanjkljivost pa je velikost čitalnika in dejstvo, da na površini čitalnika ostane prstni odtis. Drugi način je uporaba pravokotnega okenca širine enake širini slike in le nekaj točk višine, preko katerega navpično potegnemo s prstom. Ta način zahteva, da sliko zajemamo sekcijsko in jo programska oprema rekonstruira v celoto. Prednost je gotovo v majhnosti tipala, manjše, vplivom okolja izpostavljene površine, stabilnosti slike in dejstvu, da je čitalec samočistilen. Na njem ne ostajajo latentni odtisi. Zaradi kratke obstojnosti termične razlike, je to tudi edina metoda, ki jo lahko uporabimo pri termičnih čitalnikih.

Drugi jeziki
العربية: بصمة الإصبع
asturianu: Buelga dactilar
azərbaycanca: Barmaq izləri
Deutsch: Fingerabdruck
English: Fingerprint
Esperanto: Fingrospuro
español: Huella dactilar
euskara: Hatz-marka
فارسی: اثر انگشت
Gaeilge: Méarlorg
贛語:
हिन्दी: अंगुलि छाप
magyar: Ujjnyom
Bahasa Indonesia: Sidik jari
íslenska: Fingrafar
日本語: 指紋
한국어: 지문
Lëtzebuergesch: Fangerofdrock
олык марий: Парняпале
മലയാളം: വിരലടയാളം
Bahasa Melayu: Cap jari
Nederlands: Vingerafdruk
norsk nynorsk: Fingeravtrykk
ଓଡ଼ିଆ: ଟିପଚିହ୍ନ
português: Impressão digital
Simple English: Fingerprint
српски / srpski: Отисак прста
svenska: Fingeravtryck
Türkçe: Parmak izi
українська: Відбиток пальця
اردو: بصمات
Tiếng Việt: Vân tay
中文: 指紋
粵語: 指模