Površinska težnost

Površínska téžnost (oznaka g) fizikalnega telesa je težni pospešek na njegovi površini. Površinsko težnost se lahko predstavlja kot pospešek, ki ga povzroča težnost na površini telesa na drugo telo, ki ima zanemarljivo majhno maso in tako ne vpliva na večje telo. To je pravzaprav tudi jakost gravitacijskega polja na površini telesa.

Običajno se površinska težnost podaja za kraje na ekvatorju nebesnega telesa. Za hitro se vrteča nebesna telesa je treba za ekvatorialno površinsko težnost upoštevati še centripetalno silo, ki zmanjšuje težni pospešek.

Izračunavanje površinske težnosti

Površinska težnost se izračuna z uporabo Newtonovega splošnega gravitacijskega zakona in centrifugalne sile. Težni pospešek na ekvatorju telesa je podan z enačbo:

kjer je:

  • težni pospešek,
  • gravitacijska konstanta,
  • – masa telesa,
  • – polmer nebesnega telesa (če telo ni popolnoma okroglo, se uporabi povprečni polmer).

Velikost centrifugalne sile na ekvatorju (deluje navzven) se izračuna iz enačbe:

kjer je:

  • – vrtilna doba nebesnega telesa.

Površinska težnost je razlika med obema pospeškoma:

Površinska težnost se meri v enotah za pospešek. V mednarodnem sistemu enot SI je to m.s-2 (meter na kvadratno sekundo). Površinska težnost se lahko podaja tudi kot mnogokratnik težnega pospeška na površini Zemlje (g = 9,810665 m · s-2).

Drugi jeziki