Narodni park Paracas

Narodni park Paracas
IUCN kategorija VI (zavarovano območje naravnih virov)
Paracas National Reserve. Ica, Peru.jpg
Zemljevid prikazuje lokacijo Narodni park Paracas
Zemljevid parka
LokacijaIca, Peru
Bližnje mestoPisco, Peru
Površina3350 km²
Ustanovitev25. september, 1975
Spletna stran
Razglasitev:30. marec, 1992 [1]

Narodni park Paracas obsega polotok Paracas in obalna območja ter tropsko puščavo, ki na jugu seže do Punta Caiman na južnem delu obale Peruja, v bližini mesta Paracas. Skupaj obsega 335.000 ha od tega 217.594 ha morja in 117.406 kopnega. Sem sodi tudi Bahia de la Independencia (obala neodvisnosti) in več kilometrov obalnih voda. Glavni namen rezervata je ohranjanje morskega ekosistema in varovanje zgodovinske kulturne dediščine, povezane s starodavnimi avtohtonimi prebivalci iz kulture Paracas.

Rezervat je dom številnih vrst prostoživečih živali, predvsem ptic, ki so skoncentrirane v vodnem območju. Zaradi pomena lokacije za počitek in prostor za hranjenje ptic selivk, je dobil leta 1991 status Reserva Regional de la Red Hemisférica (v programu Mokrišča Amerike).

V aprilu 1992 je bil z Ramsarsko konvencijo priznan kot življenjski prostor za vrste, kot so tjulnji, Humboldtovi pingvini (ki so ogroženi), pelikani in druge pomembne vrste.

V bližini vhoda v notranjost rezervata je muzej Museo Sitio de Julio C. Tello. V muzeju so tudi informacije o rastlinskih in živalskih vrstah te regije.

Varstveni status

Rezervat je bil ustanovljen leta 1975 in je najstarejši morski rezervat v Peruju. Obsega vrsto morskih habitatov in tropsko puščavo.

Poleg naravnih območij, ščiti rezervat tudi prazgodovinska najdišča kulture Paracas in drugih starodavnih civilizacij. V bližini muzeja je Nekropola Paracas iz obdobja 100 pr.n.št. - 300 n.št., ki obsega grobišča znana kot Cabezas Largas in Cerro Colorado, kjer je Julio C. Tello našel veliko lepih pridatkov, ki so bili pokopani z mumificiranimi ostanki ljudi.[2]

V rezervatu je tudi Pampa de Santo Domingo, kjer so arheologi našli posmrtne ostanke stare do 6500 pr.n.št. Najdena je bila okrašena quena (flavta), za katero menijo, da je najstarejše glasbilo v Peruju.[3]