Medceličnina

Medceličnina
Extracellular Matrix.png
Prikaz medceličnine, ki zajema bazalno membrano in medceličnino vezivnega tkiva.
Latinsko:matrix extracellularis
MeSH:Extracellular+matrix

Mèdceličnína, intercelulárna snóv ali ékstracelulárni mátriks so amorfne in vlaknate zunajcelične strukture, sestavljene iz kompleksnih velemolekul in tekočine, ki jo proizvajajo in v svojo neposredno okolico izločajo celice.[1][2] Dajejo strukturno in biokemijsko podporo celicam, ki jih obdajajo.[3]

K medceličnini spadata intersticijski matriks in bazalna membrana.[4] Intersticijski matriks se nahaja med celicami različnih tkiv in zapolnjuje tako imenovane medcelične prostore. Polisaharidi in vlaknate beljakovine tvorijo gel intersticijskega matriksa, ki blaži pritiske v medceličnih prostorih.[5] Bazalne membrane pa so plasti medceličnine na meji med epitelijskimi, endotelijskimi, mišičnimi ali perifernimi nevroglijskimi celicami na eni strani ter vezivom na drugi strani.[6] Za različne vrste vezivnih tkiv so značilne medceličnine specifične sestave: medceličnino kostnine sestavljajo na primer kolagenska vlakna in minerali, medceličnino rahlega veziva mrežasta vlakna in osnovna snov, v krvi pa krvna plazma.

Pomen

Zaradi raznovrstne sestave lahko medceličnina opravlja različne vloge, na primer dajanje opore celicam, razmejevanje različnih vrst tkiv ter omogočanje medcelične komunikacije. Prav tako predstavlja lokalno mesto skladiščenja različnih celičnih rastnih dejavnikov;[4] spremembe v fizioloških razmerah medceličnine lahko sprožijo dejavnost proteaz, ki omogočijo sprostitev rastnih dejavnikov iz zalog. S tem omogoča hitro in prostorsko omejeno aktivacijo z rastnimi dejavniki posredovanih celičnih funkcij, ne da bi bila potrebna de novo sinteza teh dejavnikov.

Tvorba medceličnine je bistvena pri celični rasti, celjenju ran in tudi nastanku fibroze. Poznavanje strukture in sestave medceličnine pomaga tudi pri razumevanju kompleksnih procesov tumorske invazije in njihovega razsejanja, saj razsejanje rakavih celic običajno spremlja uničenje medceličnine s pomočjo aktivacije encimov, kot so serinske proteaze, treoninske proteaze in matriksnih metaloproteinaz.[4][7]

Togost oziroma prožnost medceličnine je pomembna pri gibanju celic, izražanje genov,[8] in celični diferenciaciji.[9] Celice zaznavajo prožnostne lastnosti medceličnine in migrirajo v smeri bolj rigidnih oziroma togih površin, kar opisuje fenomen tako imenovane durotakse.[10] Vpliv elastičnosti medceličnine na izražanje genov v celicah ter posledično na procese celične diferenciacije in tudi napredovanja tumorjev je predmet številnih raziskav.[11]

Drugi jeziki