Magistrat

Antični Rim
Roman SPQR banner.svg

Članek je del serije:
antičnega Rima


Obdobja
Rimsko kraljestvo
753 pr. n. št. – 510 pr. n. št.

Rimska republika
510 pr. n. št. – 27 pr. n. št.
Rimsko cesarstvo
27 pr. n. št. – 476

Principat
Zahodno cesarstvo

Dominat
Vzhodno cesarstvo

Redni magistrati

Konzul
Pretor
Kvestor
Promagistrat

Edil
Tribun
Cenzor
Guverner

Izredni magistrati

Diktator
Magister equitum
Konzulski tribun

Rex
Triumvir
Decemvir

Naslovi
Imperator

Legat
Dux
Oficij
Prefekt
Vikarij
Vigintisxsvir
Liktor

Magister militum
imperator
Princeps senatus
Pontifex maximus
Avgust
Cezar
Tetrarh

Politične institucije in pravo
Rimska ustava

Rimski senat
Cursus honorum
Rimske skupščine
Kolegijalnost

Rimsko pravo
Rimsko državljanstvo
Auctoritas
Imperium


Magistrat (latinsko: magistrarus), vsak izvoljen funkcionar rimske države. Njegova funkcije se je imenovala magistratura.

V Rimskem kraljestvu je bil najvišji magistrat z izvršilnimi pooblastili rimski kralj.[1] Njegova oblast je bila de facto absolutna: bil je nosilec izvršilne oblasti, zakonodajalec, glavni sodnik, vrhovni svečenik in vrhovni komandant vojske.[1][2] Po kraljevi smrti so njegova pooblastila začasno prešla na rimski senat, ki je izbral začasnega kralja (interrex), da bi izvedel volitve novega kralja. V prehodnem obdobju med monarhijo in republiko je večino kraljevih pooblastil prevzel senat. Ko je bila leta 509 pr. n. št. uradno ustanovljena Rimska republika, sta na čelo izvršilne rimske oblasti prišla dva konzula, ki sta se volila vsako leto. Magistrate republike je volilo ljudstvo Rima (SPQR) in vsakemu posebej dodelilo posebna oziroma velika pooblastila (maior potestas).[3] Največja pooblastila je imel diktator, kateremu so sledili cenzor, konzul, pretor, kurulski edil in kvestor. Konzuli in pretorji so imeli najvišjo oblast oziroma imperij (imperium). Vsak magistrat je lahko z vetom preprečil vsako dejanje ali odločitev magistrata, ki je imel enak ali nižji rang od njegovega.[4] Enaka pooblastila so imeli tudi ljudski (plebejski) tribuni in ljudski edili, čaprav niso bili magistrati v ožjem pomenu besede,[5] ker jih je izvolilo samo ljudstvo (plebejci)[3] in so bili kot taki neodvisni od vseh drugih magistratov.

Ko je republiko zamenjalo cesarstvo, se je ustavno ravnotežje moči iz senata ponovno premaknilo v korist izvršilne oblasti, katere nosilec je bil rimski cesar. Novega cesarja je teoretično lahko izbral senat, v praksi pa je vsak cesar sam izbral svojega naslednika. Izbiro je pogosto preglasovala vojska ali pa se je končala z državljansko vojno. Cesarjeva pooblastila (imperium) so bila sestavljena iz tribunskih in prokonzulskih pooblastil.[6] Tribunska pooblastila, ki so bila skoraj enaka pooblastilom plebejskih tribunov v Rimski republiki, so cesarju dala oblast nad rimskimi civilnimi zadevami, prokonzulska pooblastila, ki so bila podobna pooblastilom vojaških guvernerjev oziroma prokonzulov v stari republiki, pa so mo dala oblast nad rimsko vojsko. Področji sta bili v prvih letih cesarstva kolikor toliko razmejeni, kasneje pa se je meja med njima zabrisala in nazadnje popolnoma izgubila.[7] Tradicionalni magistrati, ki so se preživeli zlom republike, so bili konzul, pretor, ljudski tribun, edil, kvestor in vojaški tribun.[8] Mark Antonij je kot konzul leta 44 pr. n. št. ukinil funkciji rimskega diktatorja in komandanta konjenice (magister equitum), kmalu zatem pa sta bila ukinjeni tudi funkciji začasnega kralja (interrex) in cenzorja.

Drugi jeziki
العربية: حاكم روماني
čeština: Magistratus
עברית: מגיסטראט
magyar: Magistratus
македонски: Римски магистрат
Nederlands: Magistratus
português: Magistrado romano
română: Magistratus
srpskohrvatski / српскохрватски: Rimski magistrati
српски / srpski: Магистрат
Türkçe: Magistratus
oʻzbekcha/ўзбекча: Magistratlar