Ludvik I. Ogrski

Ludvik I., Veliki
Portret
ogrski in hrvaški kralj
Obdobje vladanja1342–1382
Kronanje21. julij 1342
PredhodnikKarel I.
NaslednikMarija
poljski kralj
Vladanje1370–1382
Kronanje17. november 1370
PredhodnikKazimir III.
NaslednikJadviga
ZakonecMargareta Češka
Elizabeta Kotromanić
PotomciKatarina
Marija
Hedvika
HišaAnžujci
OčeKarel I.
MatiElizabeta Poljska
Rojstvo5. marec 1326
Višegrad
Smrt10. september 1382 (56 let)
Trnava
Pokopszékesfehérvárska bazilika
Verakatoliška

Ludvik I., Veliki, ogrski in hrvaški kralj, poljski kralj, * 5. marec 1326, Visegrád, † 10. september 1382, Nagyszombat.

Ludvik I. je vladal Ogrski in Hrvaški od leta 1342 in Poljski od leta 1370 do smrti. Bil je utelešen ideal srednjeveškega monarha. Od očeta, Karla I., je podedoval notranje urejeno, stabilno in bogato državo, pa tudi obvezo, da se vključuje v dogodke zunaj države, zlasti v rojstni deželi svojega očeta, Neapeljskem kraljestvu in svoje matere Elizabete, kraljevini Poljski. Že v mladosti so ga določili tudi za dediča poljskega prestola; zato je moral stricu Kazimirju III. Velikemu obljubiti, da mu bo pomagal ponovno osvojiti ozemlja, ki jih je Poljska izgubila v preteklih desetletjih. Ko so njegovi sorodniki v Neaplju dopustili uboj Ludvikovega brata Andreja, sta mu čast in dolžnost velevali, da mora z vojsko posredovati v Italiji. Potem so bili tu še posegi v srednjeveške Bosno, Hrvaško in Dalmacijo, kjer se nekateri plemiči še vedno niso hoteli podrediti kralju in kjer so v Dalmaciji Ludvikova prizadevanja trčila ob interese Beneške republike. Tu so bili še papeži s svojimi željami in zahtevami po osvajanju "krivoverskih" dežel pa težave z neposlušnim vazalom, Vlaško. Tako je bilo njegovo vladanje eno samo vojskovanje. Njegova vojska naj bi bila kar tridesetkrat vpletena v vojne na tujem in kar v šestnajstih naj bi Ludvik svoji vojski poveljeval osebno[1]. Potem ko je leta 1370 zavladal še na Poljskem, je v starejšem zgodovinopisju veljalo, da sega njegov imperij od Baltiškega do Črnega in Jadranskega morja.V resnici so bile njegove osvojitve precej kratkotrajne. V 1370-tih, ko je bil že vojaško nekoliko manj dejaven, je izpeljal tudi nekaj upravnih reform. Ni zapustil sina, ki bi nasledil njegova kraljestva.

Mladost

Ludvik je imel liberalno vzgojo svojega časa. Učil se je francosko, nemško in latinsko. Posebno zanimanje je kazal za zgodovino in astrologijo. Mati mu je vcepila vnemo za katolicizem. Oče je že desetletnega jemal s seboj na državniške posle.

Oče ga je že v mladosti vključil tudi v dinastične povezave. Zaročil ga je s hčerko moravskega mejnega grofa Karla, kasnejšega češkega kralja in cesarja Karla IV., Margareto, ki je po tem živela na ogrskem dvoru. Že leta 1339 ga je poljski kralj Kazimir III. določil za svojega naslednika na poljskem prestolu; Ludvik pa je moral stricu obljubiti, da mu bo pomagal boriti se proti Nemškemu viteškemu redu in vse močnejši Litvi, ki sta ogrožala Poljsko, ter ponovno zavzeti nekdanje poljsko ozemlje ob Baltskem morju ( Pomorjansko).

Ludvik je zrasel v velikega, močnega, neustrašenega in izobraženega mladeniča, pravega srednjeveškega viteza. .

Drugi jeziki
беларуская: Людовік Венгерскі
беларуская (тарашкевіца)‎: Людвік I Вялікі
български: Лайош I Велики
eesti: Lajos I
فارسی: لایوش یکم
Bahasa Indonesia: Lajos I dari Hongaria
日本語: ラヨシュ1世
한국어: 러요시 1세
português: Luís I da Hungria
srpskohrvatski / српскохрватски: Ludovik I. Veliki
српски / srpski: Лајош I Анжујски
українська: Людовик Угорський
oʻzbekcha/ўзбекча: Layosh Buyuk
Bân-lâm-gú: Ludwik Węgierski