Italija
English: Italy

Italijanska republika
Repubblica Italiana
Zastava Italije Grb Italije
HimnaIl Canto degli Italiani (Pesem Italijanov)
(poznana tudi kot Inno di Mameli (Mamelijeva himna)

Italije  (temnozelena)

– na Evropski celini  (svetlozelena & temnosiva)
– v Evropski uniji  (svetlozelena)

Glavno mesto 41°54′N, 12°29′E
Uradni jeziki italijanščina1
Demonim Italiján, Italijánka, Italijáni, Italijánke
Upravljanje parlamentarna republika
 -  predsednik: Sergio Mattarella
 -  Ministrski predsednik: Giuseppe Conte
Nastanek
 -  združitev: 17. marec 1861 
 -  republika: 2. junij 1946 
Vstop v EU 25. marec 1957 (ustanovna članica)
Površina
 -  skupaj: 301.318 km² (71.
 -  voda (%): 2,4
Prebivalstvo
 -  ocena 2020: 60.317.546 (23.)
 -  štetje 2011: 59.433.744[1] 
 -  gostota: 201,3/km² (63.)
BDP (PKM) ocena 2019
 -  skupaj: 2,443 bilijona USD[2] (12.)
 -  na prebivalca: 40.470 USD[2] (33.)
BDP (nominalno) ocena 2019
 -  skupaj: 1,989 bilijona USD[2] (8.)
 -  na prebivalca: 32.947 USD[2] (25.)
Gini (2018) Positive decrease 33,4 (srednji
HDI (2018) Rast 0,883 (visok) (29.)
Valuta evro ()² (EUR)
Časovni pas CET (UTC+1)
 -  poletni (DST): CEST (UTC+2)
Vrhnja domena (TLD) .it³
Klicna koda +39
1 V Dolini Aoste je uradni jezik tudi francoščina. V pokrajini Bolzano/Bozen sta uradna jezika tudi nemščina in ladinščina. V različni meri so uradno priznani jeziki tudi sardinščina, katalonščina in korziščina na Sardiniji, albanščina in grščina v južni Italiji, okcitanščina v Piemontu, ladiniščina v pokrajini Belluno ter furlanščina in slovenščina v Furlaniji – Julijski krajini.
2 Pred letom 2002: italijanska lira.
3 Tako kot v drugih državah članicah Evropske unije se uporablja tudi domena .eu.
Satelitski posnetek Apeninskega polotoka maja 2003

Itálija (italijansko Italia), uradno Republika Italija (italijansko Repubblica Italiana),[3][4][5][6] je unitarna parlamentarna republika v južni Evropi.

Italija ima površino 301.338 km2, v glavnem na Apeninskem polotoku, ki ga zaradi značilne oblike včasih imenujejo škorenj (lo stivale).[7][8] in na dveh velikih otokih Siciliji in Sardiniji.

Z 61 milijoni prebivalcev je med članicami EU po številu prebivalcev na četrtem mestu. Italija je visoko razvita država[9] in ima po obsegu BDP tretje največje gospodarstvo v Evro-območju ter osmo v svetovnem merilu.[10]

Italija igra pomembno vlogo v vojaških, kulturnih in diplomatskih zadevah na evropski in svetovni ravni.[a] Prav tako vidi svet v Italiji večjo regionalno silo.[12][13] [b] Italija je ena od ustanovnih in vodilnih članic EU. Italija je član številnih mednarodnih institucij, med drugim OZN, NATO, OECD, OVSE, DAC, STO, G6, G7, G8, G10, G20, Unija za Sredozemlje, Latinska unija, Svet Evrope, Srednjeevropska pobuda, ASEM in Združevanje za soglasje.

Narodnostna in kasneje državna meja se je med Slovenijo in Italijo v pozni antiki oz. zgodnjem srednjem veku oblikovala približno na črti langobardskega limesa; po odhodu Langobardov iz našega ozemlja v severni del italijanskega polotoka so izpraznjeno ozemlje zasedli Slovani. Na mejnem področju je zaradi neprestano spreminjajoče se meje tako po drugi svetovni vojni v Italiji ostala številčna slovenska manjšina, v slovenskem delu Istre pa italijanska manjšina (glej: Londonski memorandum), velik del istrskih Italijanov pa je takratno Jugoslavijo zapustil (glej: optanti).

Za Slovenijo je italijansko gospodarstvo takoj za Nemčijo in pred Avstrijo drugi največji zunanjetrgovinski partner.[15] Pri poslovanju sicer Slovenija beleži trgovinski primanjkljaj. Za Italijo je po obsegu zunanjetrgovinskega poslovanja Slovenija na približno 27. mestu.[16]

Etimologija

O izvoru imena »Italija« obstaja veliko teorij, ravno tako veliko število predlogov s strani zgodovinarjev in jezikoslovcev.[17] Po eni od običajnejših razlag naj bi bil naziv Italia [18] posredno (prek grščine) izposojenka iz oskijskega Víteliú , kar pomeni »dežela mladega goveda« (gl. latinski vitulus = »tele«, in umbrijski vitlo = »tele«) .[19] Bik je bil simbol južnih italskih plemen, pogosto upodobljen med državljansko vojno (91-88 pr. n. št.), ko v znak kljubovanja svobodnih plemen nabada rimskega volka. Tako trdi grški zgodovinar Dionizij iz Halikarnasa, skupaj z legendo, da je Italija dobila ime po Italusu, kralju Enotrov, ljudstva verjetno grškega izvora,[20] kar omenjata tudi Aristotel[21] in Tukidid.[22]

Ime Italia je prvotno veljala le za tisti del polotoka, ki ga danes poznamo pod imenom Južna Italija - to je po Antiohu iz Sirakuze Bruttium, ozemlje Brukov, oziroma Enotrija, ki so jo poseljevali Enotri in pozneje Itali. Odgovarja približno moderni Kalabriji, to so pokrajina Reggio Calabria ter del pokrajin Catanzaro in Vibo Valentia. Z združitvijo Enotrov in Italov sta Enotria in Italija postali sinonim in ime se je začelo nanašati tudi na večino Lukanije (današnje Bazilikate). Grki so s časom ime »Italia« začeli uporabljati za vse večje območje, vendar se je pojem šele v času vladavine cesarja Avgusta (konec 1. stoletja pred našim štetjem) razširil na celoten polotok vse tja do Alp.[23]

Tempelj v Segesti (Sicilija), zgrajen v času grške kolonizacije v šestem stoletju pr. n. št. (Magna Graecia)

Zgodovina

Širjenje rimske države od nastanka do propada
Glavni članek: Zgodovina Italije.

Prazgodovina in antika

Izkopavanja po vsej Italiji so dokazala prisotnost neandertalca vse do starejše kamene dobe pred okrog 200.000 leti,[24] sodobni človek pa se je pojavil pred približno 40.000 leti. Starodavna ljudstva pred-rimske Italije - kot so bili Umbrijci, Latinci (iz katerih so izšli Rimljani), Volski, Samniti, Kelti in Liguri, ki so naseljevali severno Italijo, in mnogi drugi - so indoevropski narodi; glavni zgodovinski narodi, ki niso indoevropske dediščine, so med drugim Etruščani, Elimi in Sikani na Siciliji in prazgodovinski Sardi na Sardiniji.

Med 17. in 11. stoletjem pred našim štetjem so mikenski Grki prišli v stik z Italijo[25][26][27][28] in v 8. in 7. stoletju pred našim štetjem ustanovili kolonije vzdolž celotne obale Sicilije. Južni del italijanskega polotoka je postal znan kot Magna Graecia. Tudi Feničani so ustanovili kolonije na obalah Sardinije in Sicilije.

Rim, naselje okoli broda na reki Tiberi, je po legendi bilo ustanovljeno leta 753 pred našim štetjem; po nekaj stoletjih je preraslo v ogromen imperij, ki se je raztezal od Britanije do meja Perzije, zajemalo je celotno Sredozemlje, med drugim tudi ozemlje današnje Slovenije. V imperiju sta se grška in rimska, skupaj s še mnogo drugimi, združili v edinstveno civilizacijo. Rimska zapuščina je globoko vplivala na zahodno civilizacijo in oblikovala večji del sodobnega sveta.[29] Med počasnim zatonom rimskega cesarstva po tretjem stoletju našega štetja je imperij leta 395 našega štetja razpadel v dva dela. Zahodni del cesarstva je leta 476 našega štetja postal kraljestvo, ko je germanski poglavar Odoaker odstavil poslednjega cesarja; vzhodna polovica cesarstva je zahodni del preživela za tisoč let.

Srednji vek

Langobardska železna krona je bila dolga stoletja simbol italijanskih kraljev.
Apeninski polotok leta 1000. Razen Rima so bile pomembne le pomorske republike in sicilska pristanišča. Na jugu prevladujejo Bizantinci.

Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva so Italijo zasedli Ostrogoti[30] V 6. stoletju je sledila kratka gotska vojna (535-554), ko je Italijo zasedel bizantinski cesar Justinijan I.. Ko so Italijo kasneje v istem stoletju zasedli Langobardi, drugo germansko pleme, se je prisotnost Bizanca skrčila na Ravenski eksarhat in politične enotnosti polotoka je bilo za naslednjih 1.300 let konec. Kraljestvo Langobardov je konec 8. stoletja zavzel Karel Veliki in ga vključil v Frankovsko cesarstvo. Franki so tudi podprli nastanek Papeške države v osrednji Italiji. Do 13. stoletja so v italijanski politiki prevladovali spori in boji med svetimi rimskimi cesarji in papeštvom, večina italijanskih mestnih državic pa se je zanašala na osebno politično prepričanje svojih sinjorjev (gibelini so podpirali cesarja, gvelfi pa papeža).[31]

V teh prevratnih časih je Italija doživela vzpon svojevrstne institucije, srednjeveške komune. Glede na brezvladje, ki je bilo posledica skrajne ozemeljske razdrobljenosti in boja med cesarstvom in Papeško državo, so lokalne skupnosti skušale same od sebe ponovno vzpostaviti javni red in mir.[32] Leta 1176 je Lombardska zveza, zveza mestnih državic, v bitki pri Legnanu premagala nemškega cesarja Friderika Barbarosso in s tem večini mest v severni in osrednji Italiji zagotovila dejansko neodvisnost. V obalnih in južnih predelih so se pomorske republike, najbolj vidno pri tem Benetke, Genova, Piza in Amalfi, vpletle v križarske vojne, pri tem prišle do občutnega vpliva v Sredozemlju in do monopola na trgovske poti na vzhod.[33]

Samostan pri baziliki v Monrealu (okoli leta 1200)
Castel del Monte, ki ga je zgradil nemški cesar Friderik II.

Na jugu je v 9. stoletju Sicilija postala islamski emirat, ki je cvetel do poznega 11. stoletja, ko so ga, skupaj z večino Lombardije in bizantinskih kneževin v južni Italiji, osvojili Normani.[34] Norman Rogerij Altavilla (francosko Hauteville) je osnoval Sicilsko kraljestvo, ki je obsegalo Sicilijo, Kalabrijo in Apulijo ter njihove posesti, ki so segale skoraj do Rima, s čimer je postalo tretje po obsegu med Evropskimi kraljevinami.[35] Zadnja Altavilla na prestolu sta bila Tancredi, ki je umrl leta 1194, in njegov komaj devetletni sin, ki ga je Henrik VI. z lahkoto premagal. S tem je vsa južna Italija prešla pod oblast rodbine Hohenstaufen, nato pa jo je po letu 1266 prevzela Kapetska hiša Anjou in po zapletenem zaporedju dogodkov od 15. stoletja dalje Aragonska dinastija. Sardinija, nekdanja bizantinska provinca, je razpadla v neodvisne države, znane kot Giudicati, čeprav so bili nekateri deli otoka pod oblastjo Genove in Pize; v 15. stoletju so otok osvojili Aragonci. Črna smrt, to je pandemija kuge, je leta 1348 je zaznamovala Italijo, saj je pomorila skorajda tretjino njenega prebivalstva.[36] Okrevanje od kuge je pripeljalo do ponovnega dviga mest, trgovine ter gospodarstva in s tem omogočilo razcvet humanizma in renesanse, ki sta se kasneje razširila po Evropi.

Zgodnji novi vek

Italijansko ozemlje leta 1494
Lorenzo Medičejski Veličastni, kot ga je izdelal Andrea del Verrocchio v terakoti.

V 14. in 15. stoletju je bila Italija razdeljena na več držav. Sardinija in Sicilija sta bili avtonomni kraljevini. Neapeljsko kraljestvo je pokrivalo ves južni del polotoka skoraj do Rima, kjer je mejilo na Papeško državo. Na severovzhodu je Beneška republika, ki je zajemala tudi Istro in Dalmacijo, segala daleč proti zahodu še preko Bergama. Na skrajnem zahodu in delno v današnji Franciji so bila posestva Savojcev. Med temi velikimi državami so bile posejane manjše komune in sinjorije (glej zemljevid). Najvažnejše sinjorije so bili Medičejci[37][38] v Firencah, Visconti in Sforza v Milanu, Della Scala v Veroni in Este v Ferrari.

Leonardo da Vinci, ena najpomembnejših oseb renesanse (avtoportret, okoli 1512).

V tem zgodovinskem obdobju, ko komune prehajajo v sinjorije in nato sinjorije s silo uveljavljajo svojo oblast, izstopata osebnosti Cosima de' Medici in njegovega naslednika Lorenza, ki sta prva uvidela pomen mirnega sožitja s sosedi in dobrih odnosov z evropskimi državami onstran Alp. Druge sinjorije niso bile tako razgledane in so se v medsebojnih vojnah toliko izčrpale, da so jih pozneje tuji osvajalci (francoski in španski) zlahka podjarmili. Leta 1454 sta Beneška republika in Milanska vojvodina zaključili vojno, ki je trajala skoraj 30 let. Sklenili sta in s tem v deželo po stoletjih prinesli mirne čase. Ta mir je obstal naslednjih štirideset let. Obdobje relativnega miru je bilo podlaga za začetek italijanske renesanse, imenovane Rinascimento. Bogastvo, ki so ga dosegla italijanska mesta v preteklih stoletjih, pokroviteljstvo vladajočih družin, kot so bili Medičejci v Firencah[39][40][41] in priselitev grških učenjakov in besedil po turškem zavzetju Konstantinopla so pospešili kulturni razvoj italijanskih mest.

Italijanska renesansa je dosegla vrhunec v 15. in 16. stoletju, ko so tuji vdori pahnili deželo v vrtinec italijanskih vojn. Ideje in ideali renesanse so se kmalu razširili v Severno Evropo, Francijo, Anglijo in številne druge dele Evrope. Medtem so odkritja v Amerikah, portugalska odkritja novih poti v Azijo in vzpon Osmanskega cesarstva, to je dejavniki, ki so spodjedli tradicionalno italijansko prevlado v trgovini z vzhodom, povzročili dolg gospodarski upad polotoka.

Po italijanskih vojnah (1494-1559) so mestne države postopoma izgubile svojo neodvisnost in prišle pod tujo prevlado, najprej pod Španijo (1559 do 1713) in nato pod Avstrijo (1713-1796). V letih 1629-1631 je ponoven izbruh kuge pomoril okoli 14 % prebivalcev Italije.[42] Poleg tega je moč španskega imperija v 17. stoletju začela upadati in z njim njegovo premoženje v Neaplju, na Siciliji, Sardiniji in v Milanu. Posebno južna Italija je sčasoma postala osiromašena in odrezana od dogodkov v drugih delih Evrope.[43] V 18. stoletju v vojni za špansko nasledstvo, Avstrija nadomesti Španijo kot prevladujočo tujo silo, Savojska hiša pa se dvigne kot regionalna sila in razširi na Piemont in Sardinijo. V istem stoletju so gospodarske in državne reforme, ki so jih v več državah začele vladajoče elite, zaustavile dve stoletji trajajoče usihanje.[44] Med Napoleonskimi vojnami je prišlo do zavzetja severne in osrednje Italije in nastanka nove kratkotrajne italijanske kraljevine, podrejene Napoleonovi Franciji,[45] medtem ko je južno polovico polotoka upravljal Joachim Murat, Napoleonov svak, kronan za neapeljskega kralja. Dunajski kongres je leta 1814 obnovil razmere konec 18. stoletja, vendar pa idealov francoske revolucije ni bilo mogoče izkoreniniti, ponovno so prišli na površje med političnimi prevrati, značilnimi za prvi del 19. stoletja.

Združitev Italije, liberalna Italija in Velika vojna

Po koncu španske nasledstvene vojne in po mirovni konferenci v Haagu leta 1720 je Kraljevina Sardinija pripadla Piemontski hiši Savojcev, ki so s tem pridobili kraljevi naslov.

V okviru liberalnih revolucij, ki so se leta 1848 razširile po Evropi, je Kraljevina Sardinija razglasila vojno napoved Avstrijskemu cesarstvu. Po porazu in prekinitvi premirja je leta 1859 ponovno napadla avstrijsko cesarstvo v drugi vojni za neodvisnost, ki se je ob pomoči Francije končala z osvoboditvijo Lombardije.

Apeninski polotok leta 1860: modro Francija, rumeno Kraljevina Sardinija, vijolično Avstrija, zeleno Papeška država, rdeče Kraljevina Dveh Sicilij

Tako so bile leta 1860 politične sile na Apeninskem polotoku v glavnem samo tri. Kraljevina Sardinija (Piemont, Ligurija, Sardinija, Lombardija, Emilija-Romanja in Toskana), Papeška država (Umbrija, Marke, Lacij) in Kraljevina Dveh Sicilij (Abruci, Molize, Kampanija, Bazilikata, Apulija, Kalabrija in Sicilija).

Legendarni »stisk rok v Teanu« med Garibaldijem in Viktorjem Emanuelom II.: 26. oktobra 1860, je »heroj dveh svetov« žrtvoval upe na republiko za enotnost Italije

V letih 1860-1861 je general Giuseppe Garibaldi s podporo kralja Viktorja Emanuela II. osvojil Kraljevino Dveh Sicilij,[46] tako da je vlada Sardinije pod vodstvom grofa Cavourja 17. marca 1861 lahko razglasila združeno italijansko kraljestvo. Teritorialne posesti so se razširile leta 1866, ko si je po tretji italijanski osamosvojitveni vojni Italija priključila Benečijo. Zadnji del Italije, to je Rim, je bil priključen z zavzetjem preostalega ozemlja Papeške države, ko so Italijani zapolnili brezvladje nastalo po umiku francoskih čet iz Rima leta 1870 (po porazu v francosko-pruski vojni).

Sardinska Albertinska ustava iz leta 1848 je od leta 1861 dalje veljala za celotno kraljevino Italijo. Značilnost Albertinskega statuta je njegova fleksibilnost, ki je v prvem obdobju kraljevine (do leta 1920) dovolila razvoj političnega sistema od absolutistične kraljevine do parlamentarne ustavne monarhije.

Medtem ko se je severna Italija hitro industrializirala, so njena podeželja in vsa južna Italija ostala nerazvita in prenaseljena, tako da je bilo na milijone ljudi prisiljenih seliti se v tujino; politična moč italijanske socialistične stranke je pri tem neprestano rastla kot alternativa liberalizmu in konkurenca tradicionalnemu konservativizmu. Zadnji dve desetletji 19. stoletja se je Italija razvila v kolonialno silo, zavzela je Somalijo, Eritrejo in pozneje Libijo in Dodekanez.[47]

Italija, z alianso treh povezana z nemškim cesarstvom in cesarsko-kraljevsko Avstro-Ogrsko, je leta 1915 prestopila na stran zaveznikov zaradi njihovih obljub, po katerih naj bi po zmagi prišla do znatnih ozemeljskih dobičkov, med drugim zahodne Kranjske, avstrijske Primorske, Dalmacije, kot tudi kot dela Otomanskega cesarstva. Vojna je bila sprva neodločena, saj se je italijanska vojska zapletla v izčrpavajočo frontalno vojno v Alpah (gl. Soška fronta), s kaj malo uspehov in z zelo visokimi izgubami. Končno so oktobra 1918 Italijani sprožili množično protiofenzivo (šele po svojem uničujočem umiku, posledici čudeža pri Kobaridu), ki se je tudi zaradi izčrpanosti Avstro-Ogrske končala z zmago pri Vittoriu Venetu. Italijanska zmaga[48][49][50] je pomenila konec vojne na italijanski fronti, povzročila propad Avstro-Ogrske monarhije in je bila pomemben vzrok za konec prve svetovne vojne manj kot dva tedna pozneje.

Vojaško pokopališče v Sredipolju – Redipuglia, kjer počiva okoli 100.000 italijanskih vojakov. Skupaj jih je na bojiščih I. svetovne vojne umrlo več kot 650.000.

Med vojno je umrlo več kot 650.000 italijanskih vojakov in prav toliko civilistov,[51] kraljevina pa se je znašla na robu stečaja. V okviru mirovnih pogodb - Pogodbe iz Saint-Germaina (1919), Rapalske pogodbe (1920) in Rimske pogodbe (1924) je Italija dobila večino obljubljenih ozemelj, vendar ne celotne Dalmacije (razen Zadra), kar je nacionalistom omogočilo zmago imenovati »pohabljena zmaga«. Poleg tega si je Italija prisvojila madžarsko pristanišče na Reki (Reška država), ki ni bilo med ozemlji, obljubljenimi v Londonu, vendar ga je ob koncu vojne zasedel Gabriele D'Annunzio.


Fašistični režim

Glej tudi: Začetek fašizma v Italiji

Posledica splošnega nezadovoljstva po opustošenju Velike vojne je bil nastanek fašistične stranke, ki jo je vodil Benito Mussolini. Oktobra 1922 so Črne srajce Narodne fašistične stranke tvegale državni udar (Pohod na Rim), ki se je izjalovil; v zadnjem trenutku pa je kralj Viktor Emanuel III. zavrnil objavo izrednega stanja in imenoval Mussolinija za predsednika vlade. V naslednjih nekaj letih je Mussolini prepovedal vse politične stranke in omejil osebne svoboščine, kar je bil uvod v diktaturo. Ti koraki so pritegnili mednarodno pozornost in sčasoma navdihnili podobne diktature, kot npr. v nacistični Nemčiji in v Španiji pod Francom.

Fašisti so Narodni dom v Trstu kot simbol slovenstva požgali leta 1920

.

Leta 1935 je Mussolini napadel Etiopijo, zaradi česar je prišlo do mednarodne izolacije in izstopa Italije iz Lige narodov; Italija se je povezala z nacistično Nemčijo in Japonskim imperijem in odločno podprla Francisca Franca v španski državljanski vojni. Leta 1939 si je Italija prisvojila Albanijo, ki je do takrat desetletja dolgo bila de facto protektorat. Italija je vstopila v drugo svetovno vojno 10. junija 1940. Po začetnih uspehih (osvojitev britanske Somalije in invazija na Egipt, zasedba Slovenije in dela Hrvaške) so Italijani utrpeli hude poraze v Grčiji, v Rusiji in v Severni Afriki. V času obstoja Ljubljanske pokrajine so italijanski okupatorji številne Slovence (in tudi druge pod italijansko zasedbo) zaprli v koncentracijska taborišča (Gonars, Rab in druga).[52]

Zavezniki so se julija 1943 izkrcali na Siciliji, kar je pripeljalo do propada fašizma in padca Mussolinija 25. julija istega leta. 8. septembra 1943 se je Italija predala. Nemcem je hitro uspelo prevzeti nadzor nad severno in osrednjo Italijo. Dežela je ostala bojišče ves preostali del vojne, saj so zavezniki le počasi napredovali proti severu.

Na severu so Nemci ustanovili Italijansko socialno republiko (RSI), nacistično marionetno državo pod vodstvom Mussolinija. V obdobju po premirju je prišlo do vzpona obširnega antifašističnega odporniškega gibanja (t. i. Resistenza). Sovražnosti so se končale 29. aprila 1945 s predajo nemških sil v Italiji. V spopadu je umrlo (vključno s civilisti) skoraj pol milijona Italijanov,[53]. Med vojno in po njej je domnevno prišlo do pobojev Italijanov, ki naj bi jih zlasti Slovenci nato pometali v t. i. fojbe, kar je večina nepristranskih študij nato ovrgla.[54] italijansko gospodarstvo je bilo več ali manj na tleh; leta 1944 je dohodek na prebivalca bil na najnižji točki od začetka 20. stoletja.[55]

Republikanska Italija

Alcide De Gasperi, prvi republikanski predsednik vlade Italije in eden od ustanoviteljev Evropske unije
Glavni članek: Zgodovina Italijanske republike.

Italija je z referendumom postala republika[56] dne 2. junija 1946, ki se odtlej praznuje kot Dan republike. To so bile tudi prve volitve, na katerih so lahko glasovale Italijanke.[57] Kraljeva družina je že 13. junija zapustila Italijo. Republikanska ustava je bila sprejeta 1. januarja 1948.

V okviru Mirovne pogodbe z Italijo iz leta 1947 je večino Slovenskega primorja dobila Jugoslavija, Svobodno tržaško ozemlje pa se je kasneje razdelilo med obe državi (glej: londonski memorandum). Italija je izgubila tudi vse svoje kolonialne posesti, italijanski imperij je uradno nehal obstajati.

Strah italijanskih volivcev pred morebitnim komunističnim prevzemom oblasti je bil ključnega pomena za izid na prvih splošnih volitvah 18. aprila 1948, na katerih so krščanski demokrati, ki jih je vodil Alcide De Gasperi, kot plaz dosegli zmago. Naslednjega leta, 1949, je Italija postala članica NATO. Marshallov načrt je pomagal oživiti italijansko gospodarstvo, ki je do poznih šestdesetih uživalo obdobje trajne gospodarske rasti, ki ga po pravici lahko imenujemo »italijanski gospodarski čudež«. Leta 1957 je Italija bila ena od ustanovnih članic Evropske gospodarske skupnosti (EGS), iz katere je leta 1993 nastala Evropska unija (EU).

Od konca šestdesetih do začetka osemdesetih let je država doživljala svinčena leta, ko je doživela gospodarsko krizo (predvsem po naftni krizi 1973), obširne družbene spore in teroristične poboje, katerih krivci so bile nasprotujoče si ekstremistične skupine, ob domnevni vpletenosti vohunskih služb ZDA in Sovjetske zveze.[58][59][60] Svinčena leta so doživela vrhunec leta 1978 v umoru voditelja krščanske demokracije Alda Mora leta 1978 in leta 1980 v poboju na železniški postaji v Bologni, v katerem je umrlo 85 ljudi.

Leta 1980, prvič od leta 1945, sta dve vladi vodila predsednika, ki nista bila iz vrst Krščanske demokracije: Giovanni Spadolini, liberalec, in Bettino Craxi, socialist; krščanski demokrati so pri tem ostali še naprej glavna vladna stranka. Med Craxijevo vlado si je gospodarstvo opomoglo in Italija je zasedla peto mesto med svetovnimi industrijskimi silami in s tem vstopnico v skupino G7. Zaradi ekspanzivne politike pa je med Craxijevo vlado italijanski državni dolg skokovito rasel in kmalu presegel 100 % BDP.

Devetdeseta leta so Italijo postavila pred pomembne izzive, kajti volivci - razočarani zaradi politične paralize, visokega javnega dolga in obsežne sistemske korupcije (poznane kot Tangentopoli), ki jo je razkrila raziskava čiste roke (Mani pulite) - so zahtevali korenite reforme. V škandale so bile vpletene vse večje stranke, še posebej pa stranke v vladni koaliciji: krščanska demokracija, ki je vladala skoraj 50 let, je doživela hudo krizo, ki se je končala z razpadom stranke v več frakcij. Komunisti so se reorganizirali kot socialdemokratska sila. V devetdesetih letih in prvem desetletju novega tisočletja sta Italiji vladala izmenoma desna sredina pod vodstvom medijskega magnata Silvija Berlusconija in leva sredina, ki jo je vodil univerzitetni profesor Romano Prodi; za to obdobje je značilna gospodarska paraliza, ki je leta 2008 privedla do recesije.

Med letoma 2008 in 2015 je država prestala 42 mesecev upadanja BDP. Gospodarska kriza je bila eden od glavnih razlogov, zaradi katerih je leta 2011 odstopil Berlusconi. Vlado konservativnega predsednika vlade je zamenjal tehnokratski kabinet, ki mu je načeloval Mario Monti.

Po splošnih volitvah aprila 2013 je podsekretar demokratske stranke Enrico Letta kot vodja velike koalicije oblikoval novo vlado; zaradi sporov s sekretarjem PD Matteom Renzijem je Letta 14. februarja 2014 odstopil, Renzi pa je 22. februarja prisegel kot novi predsednik vlade. Renzi je začel pomembne ustavne reforme, kot je ukinitev senata in nov volilni zakon. Vendar pa državljani njegovih reform na referendumu niso podprli, zato je odstopil tudi sam in prepustil mandat Paolu Gentiloniju, ki je postal že peti premier v petih letih.[61]

Geografija

Topografska karta Italije

Italija leži v južni Evropi, med zemljepisno širino 35° in 47° severno, in zemljepisno dolžino 6 in 19° vzhodno. Na severu mejijo na Italijo Francija, Švica, Avstrija in Slovenija, meja poteka v grobem po razvodju v Alpah, ki obdajajo Padsko nižinoin Beneško ravnino. Na jugu obsega celoten italijanski polotok in poleg številnih manjših otokov dva sredozemska otoka, Sicilijo in Sardinijo. Suvereni državi San Marino in Vatikan sta enklavi v Italiji, Campione d'Italia pa je italijanska eksklava v Švici.

Skupna površina države je 301.230 km², od katerih 294.020 km² predstavlja suho zemljo, 7210 km² pa vode. Vključno z otoki ima Italija obalo in mejo v dolžini 7600 km na Jadranskem, Jonskem, Tirenskem morju 740 km; dolžina meje s Francijo je 488 km, z Avstrijo 430 km, Slovenijo 232 km, s Švico pa 740 km. Ostanek prispevata obe enklavi, San Marino (39 km) in Mesto Vatikan (3,2 km).

Apenini tvorijo hrbtenico polotoka, Alpe pa večino njene severne meje, z najvišjo točko države na Mont Blancu (4810 m).[c] Pad, najdaljša reka Italije (652 km), izvira v Alpah na zahodni meji s Francijo in na svoji poti do Jadranskega morja prečka Padsko nižino.

Pet največjih jezer, razvrščenih po velikosti, je:[62] Gardsko jezero (367,94 km2), Jezero Maggiore (212,51 km2, Italija ga deli s Švico), Komsko jezero (145,9 km2), Trasimensko jezero (124,29 km2) in Bolsensko jezero (113,55 km2).

Mont Blanc, na francosko-italijanski meji, je najvišja točka v EU.

Država je na stičišču evrazijske in afriške plošče, kar je vzrok za občutno potresno in vulkansko dejavnost. V Italiji je več ognjenikov, od katerih so nekateri aktivni, na primer Etna (tradicionalno mesto Vulkanove kovačije), Stromboli, Vulcano in Vezuv. Slednji trije so edini aktivni vulkani v celinski Evropi. Vezuv je najbolj znan po izbruhu, ki je uničil Pompeje in Herkulanej. Dejavnost vulkanov je ustvarila več otokov in hribov, severno-zahodno od Neaplja pa je najti velike aktivne kaldere, Campi Flegrei.

Glej tudi: Italijanski ognjeniki
Izbruh Etne, fotografiran z Mednarodne vesoljske postaje jeseni 2002

Čeprav država obsega italijanski polotok in večino južne alpske kotline, nekateri deli italijanskega ozemlja segajo onkraj Alpskega bazena, nekateri otoki pa so izven evrazijskega epikontinentalnega pasu. Ta ozemlja so naslednje občine: Livigno, Sesto/Sexten, San Candido/Innichen, Dobbiaco/Toblach (delno), Chiusaforte/Kluže, Tarvisio/Trbiž, Curon Venosta/Graun im Vinschgau (delno), ki so vsi del porečja Donave, vode iz Val di Lei pa odtekajo v Ren. Otoka Lampedusa in Lampione se nahajata na afriškem epikontinentalnem pasu.

Okolje

Glej tudi: Zaščitena naravna območja v Italiji
Zemljevid narodnih parkov Italije. Niso prikazani sicilski parki, v kolikor niso vključeni v državno omrežje, temveč so v deželni oskrbi.

Po obdobju hitre gospodarske rasti je trajalo kar nekaj časa, preden se je Italija soočila s svojimi okoljskimi težavami. Po nekaj izboljšavah se po ekološki trajnosti Italija dandanes uvršča na 84. mesto na svetu[63] Narodni parki pokrivajo približno pet odstotkov države.[64] V zadnjem desetletju je Italija postala ena od vodilnih svetovnih proizvajalcev obnovljive energije; je na četrtem mestu na svetu, kar se tiče sončne energije.[65][66] in na šestem mestu pri izkoriščanju vetrne energije (2010).[67] Obnovljivi viri energije danes predstavljajo približno 12 % celotne porabe primarne in končne energije v Italiji, za leto 2020 se načrtuje delež 17 %.[68]

Onesnaženje zraka ostaja resen problem, zlasti v industrializiranem severu, tako da je Italija leta 1990 pri industrijskih emisijah ogljikovega dioksida bila na desetem mestu na svetu.[69] Italija je dvanajsta največja proizvajalka ogljikovega dioksida.[70]

Circle frame.svg

Sestava tuje populacije v Italiji:[167]

  Evropska unija (29,2%)
  evropske države (izven EU) (24,2%)
  Severna Afrika (14,9%)
  Južna Azija (8,8%)
  Vzhodna Azija (8,0%)
  Latinska Amerika (7,7%)
  Podsaharska Afrika (6,7%)
  Drugo (0,5%)
Priseljenci po državi
Država2013 [168]
Zastava Romunije Romunija1.081.400
Zastava Albanije Albanija495.709
Maroko Maroko454.773
Zastava Ljudske republike Kitajske Ljudska republika Kitajska256.846
Zastava Ukrajine Ukrajina219.050
Zastava Filipinov Filipini162.655
Zastava Moldavije Moldavija149.434

Po letu 1980 je do takrat jezikovno in kulturno homogena družba Italije začela pritegovati velike tokove tujih priseljencev.[169] Danes gre za približno 4,9 milijona tujih rezidentov,[170] kar predstavlja približno 8,1 % celotnega prebivalstva, med njimi več kot pol milijona otrok, rojenih v Italiji s tujim staršem - drugi generaciji priseljencev; pri tem so izključeni tuji državljani, ki so naknadno pridobili italijansko državljanstvo (v letu 2008 53.696 oseb).[171]

Uradne številke tudi ne vključujejo nezakonitih priseljencev, katerih število je zelo težko določiti; v letu 2008 se njihovo število ceni na najmanj 670.000.[172] Po padcu berlinskega zidu in po nedavnih širitvah Evropske unije so glavni valovi priseljencev izvirali iz nekdanjih socialističnih držav srednje in vzhodne Evrope (zlasti Romunije, Albanije, Ukrajine in Poljske). Drugo najpomembnejše področje priseljevanja v Italiji je vedno bila sosednja Severna Afrika (predvsem Maroko, Egipt in Tunizija), z visokimi števili kot posledico arabske pomladi. Poleg tega v zadnjih letih narašča migracija z Daljnega vzhoda (predvsem iz Kitajske[173] in Filipinov) ter Latinske Amerike.

Trenutno je približno milijon romunskih državljanov (približno desetina med njimi so Romi[174]) uradno registriranih v Italiji, tako da gre za najpomembnejšo posamezno državo izvora, sledijo Albanci in Maročani s približno 500.000 ljudi vsak. Število neregistriranih Romunov je težko oceniti, ocena iz 2007 govori o pol milijona ali več.[175][d]

Konec desetletja 1990-2000 so tujci izvirali iz naslednjih področij: 54 % iz Evrope, 222 % iz Afrike, 16 % Azije, 8 % iz obeh Amerik in 0,6 % iz Oceanije. Porazdelitev priseljencev po Italiji je zelo neenakomerna: 87 % priseljencev živi v severnih in osrednjih delih države (najbolj ekonomsko razvitih območjih), v južni polovici polotoka jih živi le 13 %.

Jeziki

Glavna članka: Jeziki v Italiji in Italijanščina.
Geografska razdelitev italijanskega jezika v svetu:
  materni jezik
  drugotni ali ne-uradni jezik
  italijanske manjšine
Dvojezičnost v kraju Maschito v Bazilikati z albansko manjšino

Uradni jezik Italije je italijanščina. Po oceni ISTAT ima 64 milijonov prebivalcev italijanščino za materni jezik,[177][178][179] skupno število italijansko govorečih, skupaj s tistimi, ki jim je drugi jezik, pa je približno 85 milijonov.[180] Italija ima številna regionalna narečja,[181] vendar pa so se, vzporedno z razvojem državnega sistema izobraževanja, razlike v pogovornem jeziku v 20. stoletju zmanjšale. V petdesetih in šestdesetih letih je prišlo do hitrejšega poenotenja zaradi gospodarske rasti in vzpona množičnih medijev in televizije (državna radiotelevizija RAI je pomagala oblikovati standardno italijanščino).

Pravno je priznanih več manjšinskih jezikov: albanščina, katalonščina, nemščina, grščina, slovenščina, hrvaščina, francoščina, frankoprovansalščina, furlanščina, ladinščina, okcitanščina in sardinščina (Zakon št. 482 z dne 15. december 1999).[182] Francoščina je so-uradni jezik v Dolini Aoste - čeprav gre v resnici za frankoprovansalščino.[183] Nemščina ima isti status v Južni Tirolski, poleg nje pa tudi ladinščina v nekaterih delih te pokrajine in v nekaterih delih sosednjega Trentina.[184] Slovenščina je so-uradni jezik v pokrajinah Trst, Gorica in Videm.[185]

Med manjšinske jezike niso vključena takoimenovana »italijanska narečja«, ki so emilijanščina, ligurščina, lombardščina, napoletanščina, piemontščina, romanjolščina, beneščina in sicilščina. Že uradno poimenovanje te skupine daje razumeti, da jih Italijanska republika pravno ne priznava kot samostojne jezike, čeprav so nekateri izmed njih, na primer sicilščina, popolnoma razvite in zgodovinsko avtohtone govorice. Niti ni zadostni razlog za vključitev teh jezikov med manjšinske jezike njihov ne-italski izvor, kot na primer v slučaju lombardščine, ki je galo-romanski jezik.

Zaradi občutnega priseljevanja zadnjih let ima Italija številne prebivalce, katerih materni jezik ni italijanščina. Po italijanskem državnem inštitutu za statistiko je romunščina najpogostejši materni jezik med tujimi prebivalci v Italiji: skoraj 800.000 ljudi govori kot prvi jezik romunščino (21,9 % vseh tujih prebivalcev, starih 6 let in več). Drugi prevladujoči materni jeziki so arabščina (govori jo več kot 475.000 ljudi; 13,1 % tujih prebivalcev), albanščina (380.000 oseb) in kitajščina (255.000 ljudi). Drugi jeziki v Italiji so med drugim ukrajinščina, hindi, poljščina in tamilščina.[186]

Vera

Glavni članek: Vera v Italiji.
Bazilika Janeza Laterana, katedrala rimske škofije in eden od papeževih sedežev

Italijanska ustava določa, da so vse religije enakopravne, kar uvršča Italijo med laične države, to je tiste, ki se niso opredelile za uradno državno religijo, vendar je večina državljanov rimokatoliške vere.[187] V letu 2010 je delež Italijanov, ki se istovetijo s katoliško vero, znašal 81,2 %.[188], od katerih 30,6 % aktivnih, medtem ko je bilo 18,5 % laikov (nereligioznih oseb)[189].

Državna ustava se za odnose z Vatikanom in rimokatoliško cerkvijo sklicuje na Lateranske sporazume s Kraljevino Italijo. Ti sporazumi so bili podpisani leta 1929 in so bili zadnjič izpopolnjeni leta 1984 s tako imenovanim Novim konkordatom, ki je samo prilagodil obstoječo zakonodajo republiškim razmeram. Lateranski sporazumi vključujejo medsebojno priznanje državnosti in meje, finančno vojno odškodnino Vatikanu in konkordat. Konkordat (sporazum) je podrobna ureditev odnosov med Italijo in rimokatoliško cerkvijo. Z drugimi verskimi ustanovami ima Italija podobne konkordate, imenovane dogovori.

Manjšinske krščanske vere v Italiji so med drugim pravoslavne, valdezijanske in protestantske skupnosti. Po oceni je v letu 2011 v Italiji živelo 1,5 milijona pravoslavnih kristjanov, ali 2,5 % prebivalstva;[190] 0,5 milijona binkoštnih kristjanov in evangeličanov (od tega je 0,4 milijona vernikov članov božjih skupnosti), 235.685 Jehovih prič,[191] 30.000 valdezijancev,[192] 25.000 adventistov, 22.000 svetnikov poslednjih dni, 15.000 baptistov (in okoli 5.000 svobodnih baptistov), 7.000 luterancev, 4.000 metodistov (povezanih z Valdezijansko cerkvijo).[193]

Ena od najstarejših, v Italiji uveljavljenih manjšinskih veroizpovedi je judovstvo, Judje, ki so živeli v starodavnem Rimu že pred Kristusovim rojstvom. Stoletja dolgo so Judje, izgnani iz drugih držav, predvsem Španije, bili dobrodošli v Italiji. Vendar pa je v Holokavstu približno 20 % italijanskih Judov izgubilo življenje.[194] Zaradi tega pomora in izseljevanja pred in po drugi svetovni vojni je v Italiji ostala le majhna skupnost okrog 28.400 Judov.[195]

Notranjost sinagoge v Turinu.

Vse večje priseljevanje zadnjih dveh desetletij je spremljalo vse večje število nekrščanskih ver. V letu 2010 je v Italiji živelo 1,6 milijona muslimanov, kar pomeni 2,6 odstotka prebivalstva.[196] Poleg tega je najti več kot 200.000 privrženci veroizpovedi s poreklom iz indijske podceline, med njimi kakih 70.000 Sikhov z 22 hurdawarami po vsej državi,[197] 70.000 hindujcev in 50.000 budistov.[198] Leta 2005 je v Italiji po oceni živelo 4.900 bahá'íjev.[199]

Italijanska država, kot ukrep za zaščito verske svobode, odvaja delež dohodnine priznanim verskim skupnostim, v skladu z režimom »Osem promilov« (Otto per mille). Donacije so dovoljene za krščanske, judovske, budistične in hindujske skupnosti, islam pa je še vedno izključen, ker muslimanske skupnosti še niso podpisale konkordata z italijansko državo.[200] Zavezanci, ki religij ne želijo financirati, prispevajo svoj delež v državni sistem blaginje.[201]

Izobraževanje

Glavni članek: Izobraževanje v Italiji.
Univerza v Bologni, ustanovljena leta 1088, je najstarejša akademska institucija na svetu.

Izobraževanje je v Italiji brezplačno in obvezno za starost 6-16 let [202]. Sestoji iz petih faz:

Univerza Sapienza v Rimu je po številu vpisanih največja univerza v Evropi.[204]

Italija gosti široko paleto univerz, šol in akademij. Univerza v Bologni, ustanovljena leta 1088, je verjetno najstarejša na svetu.[205] Leta 2009 je bila Univerza v Bologni glede na razvrstitveno lestvico univerz po Timesu edina italijanska izobraževalna ustanova med prvimi 200 univerzami na svetu. Milanska Univerza Bocconi se (zlasti zaradi svojega programa MBA) na lestvici WSJ nahaja na 17. mestu po priljubljenosti med večjimi mednarodnimi podjetji.[206] Tudi Forbes je uvrstil Bocconi na prvo mesto na svetu v kategoriji »Kaj dobite za svoj denar«.[207] Maja 2008 je Bocconi na listi Financial Times prehitel več slovitih poslovnih šol in se uvrstil na 5. mesto v Evropi in na 15. mesto na svetu.[208]

Med vrhunske univerze spadata tudi Politecnico di Milano, ki je leta 2011 bil na 48. mestu na svetu med tehničnimi univerzami[209], ter La Sapienza v Rimu (leta 2005 na 33. mestu v Evropi[210] in na 150. mestu na svetu[211]). Leta 2013 je po Centru za svetovne uvrstitve univerz La Sapienza bila na 62. mestu na svetu in na prvem mestu v Italiji.[212] Milanska univerza (katere raziskovalne in izobraževalne dejavnosti so po dolgih letih razcveta začele dobivati mednarodna priznanja) je edina italijanska članica Lige evropskih raziskovalnih univerz (LERU), skupine okoli dvajsetih raziskovalno intenzivnih evropskih univerz. Dosegla je tudi druga odličja, kot je 1. mesto v Italiji in sedmo mesto v Evropi (lestvica Universiteit Leiden).

Po National Science Indicators (1981-2002), to je po podatkovni bazi člankov in njihovih citatov za več kot 90 držav, ki jo vzdržuje Research Services Group, je Italija nad povprečjem (v smislu števila člankov z vsaj enim avtorjem iz Italije) v vesoljski znanosti (9,75 % od prispevkov po svetu izvira iz Italije), matematiki (5,51 %), računalništvu, nevroloških znanostih in fiziki; najnižja, vendar še vedno nekoliko nad svetovnim povprečjem, je plodnost italijanske znanosti v družboslovju, psihologiji in psihiatriji ter ekonomiji in poslovnih vedah.[213]

Na dvojezičnem območju Furlanije - Julijske krajine je omogočeno obiskovanje vrtcev in šol, kjer izobraževalni proces poteka popolnoma ali delno v slovenščini, vendar se dosegljivi obseg šolstva spreminja glede na pokrajino. Na Tržaškem so na razpolago vrtci in šole prve in druge stopnje s slovenskim učnim jezikom. Na Goriškem je slovenščina učni jezik v vrtcih in šolah prve stopnje (osnovnih). V Benečiji je samo dvojezična šola Pavla Petričiča v Špetru, kjer se pouk vrši izmenično v enem in drugem jeziku.[214]Poudariti je treba, da so omenjene šole s slovenskim učnim jezikom državne šole, torej popolnoma enakovredne italijanskim in so vezane na italijanski učni program.

Zdravstvo

Glavni članek: Zdravstvo v Italiji.
Bolnišnica v Trentu; Južna Tirolska je regija z najbolj učinkovitim zdravstvom.

Italijanska država ima univerzalen sistem javnega zdravstvenega varstva od leta 1978 dalje.[215] Zdravstveno varstvo je pri tem zagotovljeno vsem državljanom in prebivalcem kot kombinacija javnega in zasebnega zavarovanja. Javni del je Servizio Sanitario Nazionale v okviru Ministrstva za zdravje, ki ga upravlja regionalna administracija. Izdatki za zdravstveno varstvo so leta 2008 v Italiji predstavljali več kot 9,0 % državnega BDP, kar je nekoliko nad povprečjem držav OECD, ki znaša 8,9 %.[216]

Italija se je z vidika zdravstvenega varstva leta 2000 uvrstila na drugo mesto na svetu,[215][217] in v letu 1997 je imela v svetovnem merilu tretje najbolj učinkovito zdravstveno varstvo.[218] Italija je bila leta 2013 na osmem mestu na svetu glede na pričakovano življenjsko dobo.[219] Kot mnogo drugih zahodnih držav se tudi Italija sooča s povečanim deležem pretežkih in debelih ljudi, saj 34,2 % Italijanov sebe označuje kot prekomerno težke, 9,8 % pa kot debele.[220] V letu 2008 je delež dnevnih kadilcev je bil 22 %.[221] Kajenje na javnih mestih, vključno s kavarnami, restavracijami, nočnimi klubi in pisarnami, je od leta 2005 dalje omejeno na ločene, prezračevane prostore.[222]

Kultura

Glavni članek: Kultura v Italiji.
Kolosej v Rimu, zgrajen v letih 70-80 našega štetja, velja za eno največjih del arhitekture in gradbeništva.
Mesto Benetke, zgrajeno na 117 otokih
Nagnjeni stolp in katedrala v Pisi
Kraljeva palača v Caserti

Italija, dolga stoletja politično in geografsko razdeljena, je razvila in oblikovala edinstveno kulturo, z množico regionalnih običajev in lokalnih centrov moči ter pokroviteljstev.[223] V srednjem veku in v renesansi so številni veličastni dvori tekmovali drug z drugim za naklonjenost najboljših arhitektov, umetnikov in učenjakov, ki so nam vsem zapustili neverjetno bogato zapuščino spomenikov, slik, glasbe in literature.[224]

V Italiji si lahko ogledamo bogate umetniške, kulturne in literarne zbirke iz različnih obdobij. Toliko krajev in znamenitosti na seznamu UNESCO kot v Italiji ni v nobeni drugi državi na svetu. Država je zaradi tega imela širok kulturni vpliv v svetu, pa tudi zato, ker je med izseljenci po svetu najti številne Italijane. Poleg tega ima dežela po splošni oceni več kot sto tisoč spomenikov vseh mogočih vrst (kot so muzeji, palače, zgradbe, kipi, cerkve, umetnostne galerije, vile, fontane, zgodovinske hiše in arheološke razvaline).[225]

Arhitektura

Glavni članek: Italijanska arhitektura.

Italija se ponaša s številnimi in raznolikimi arhitekturnimi slogi, ki jih ne moremo razvrstiti samo po obdobjih, temveč tudi - glede na delitve Italije v več regionalnih držav do leta 1861 - po pokrajinah. Tako je ustvarila zelo raznoliko in združevalno paleto arhitekturnih modelov.

Italija je znana po svojih vidnih arhitekturnih dosežkih,[226] kot je na primer gradnja lokov, kupol in podobnih struktur v antičnem Rimu, od konca 14. do 16. stoletja je bila zibelka renesančnega gibanja v arhitekturi; Italija je domovina paladijevske arhitekture, to je sloga, ki je navdihoval nastanek in razvoj neoklasicistične arhitekture in vplival na načrte, po katerih je od konca 17. do začetka 20. stoletja plemstvo in kasneje premožno meščanstvo po vsem svetu, zlasti v Veliki Britaniji, Avstraliji in ZDA, gradilo svoje podeželske dvorce. Nekaj najboljših del zahodne arhitekture, kot je na primer Kolosej, Milanska stolnica in Firenška stolnica, poševni stolp v Pisi in stavbarstvo v Benetkah, si lahko ogledamo v Italiji.

Italijanska arhitektura je zelo vplivala tudi na arhitekturo po svetu. Britanski arhitekt Inigo Jones je, zgledujoč se po načrtih italijanskih stavb in mest in umetninah Andrea Palladija, prenesel ideje italijanske renesančne arhitekture 17. stoletja v Anglijo.[227] Italijanska arhitektura, popularna v tujini, je od 19. stoletja dalje opis tuje arhitekture v italijanskem slogu, še posebej po renesančnem vzoru.

Upodabljajoča umetnost

Glavni članek: Italijanska umetnost.
Zadnja večerja: slika Leonarda da Vincija, enako slavna kot je Mona Liza, najbolj poznan, največkrat kopiran in parodiran portret vseh časov.[228]

Zgodovina italijanske upodabljajoče umetnosti je del zgodovine zahodnega slikarstva. Rimska umetnost je bila pod vplivom Grčije, delno jo lahko razumemo kot potomko starogrške umetnosti. Rimsko slikarstvo pa ima pomembne edinstvene značilnosti. Edine ohranjene rimske slike so stenske poslikave, mnoge od njih v vilah v Kampaniji v južni Italiji. Te slike lahko razvrstimo v štiri glavne slog« ali obdobja,[229] in vsebujejo že prve primere trompe l'oeil, psevdo perspektive in čistega krajinarskega slikarstva.[230]

Slikanje na leseno podlago postane bolj pogosto med obdobjem romanske pod občutnim vplivom bizantinske umetnosti. Proti sredini 13. stoletja postaneta srednjeveška umetnost in gotsko slikarstvo bolj realistična, v delih Cimabua in nato njegovega učenca Giotta je čutiti znake zanimanja za prostor in perspektivo. Od Giotta dalje so najboljši slikarji tudi kompozicijsko veliko svobodnejši in iznajdljivejši.

Italijanska renesansa je po splošnem mnenju zlata doba slikarstva. Nekje od 14. stoletja dalje pa do sredine 17. stoletja je imela velik vpliv tudi izven dandanašnje Italije. Italijanski umetniki, kot so Paolo Uccello, Fra Angelico, Masaccio, Piero della Francesca, Andrea Mantegna, Filippo Lippi, Giorgione, Tintoretto, Sandro Botticelli, Leonardo da Vinci, Michelangelo Buonarroti, Rafael, Giovanni Bellini in Tizian so z uporabo perspektive, s študijem anatomije in skladnosti, slikarstvo dvignili na višjo raven, prav tako tudi z razvojem izjemno prefinjenih risarskih in slikarskih tehnik. Michelangelo je bil aktiven kipar od približno 1500 do 1520, njegove velike mojstrovine so med drugimi David, Pietà in Mojzes. Drugi vidnejši renesančni kiparji so Lorenzo Ghiberti, Luca Della Robbia, Donatello, Filippo Brunelleschi, Andrea del Verrocchio.

V 15. in 16. stoletju je visoka renesansa rodila stilizirano umetnost, znano kot manierizem. Namesto uravnoteženih kompozicij in premišljene uporabe perspektive, ki je bila značilna za umetnost na pragu 16. stoletja, so manieristi iskali nestabilnost, zvijačo in dvoumnost. Umirjene obraze in geste, ki jih srečamo na slikah Piera della Francesca in Mirne Device Rafaela, nadomestijo nemirni izrazi Pontorma in čustvena napetost El Greca. V 17. stoletju je med največjimi slikarji italijanskega baroka najti imena kot so Caravaggio, Annibale Carracci, Artemisia Gentileschi, Mattia Preti, Carlo Saraceni in Bartolomeo Manfredi. Pozneje, v 18. stoletju, je italijanski rokoko z umetniki, kot sta Giovanni Battista Tiepolo in Canaletto, navdihoval predvsem francoski rokoko, saj je bila Francija mati tega sloga. Italijanski neoklasicistično kiparstvo se je v aktih Antonia Canove osredotočal na idealizirane značilnosti gibanja.

V 19. stoletju so omembe vredni romantični slikarji Francesco Hayez, Giuseppe Bezzuoli in Francesco Podesti. Impresionizem so iz Francije v Italijo prinesli Macchiaioli, ki sta jih vodila Giovanni Fattori in Giovanni Boldini; Realizem sta zastopala Gioacchino Toma in Giuseppe Pellizza da Volpedo. V 20. stoletju je futurizem, predvsem z deli Umberta Boccionija in Giacoma Balle, Italijo vrnil na mesto, pomembno za umetniški razvoj v slikarstvu in kiparstvu. Futurizmu so sledile metafizične slike Giorgia de Chirica, ki so močno vplivale na nadrealiste in kasnejše generacije umetnikov.

Literatura in gledališče

Glavni članek: Italijanska književnost.
Dante, med goro Vice in mestom Firence, kaže slavni začetni verz Božanske komedije Nel mezzo del cammin di nostra vita - detajl s slike Domenica di Michelino iz leta 1465.

Temelj sodobnega italijanskega jezika je zasluga florentinskega pesnika Danteja Alighierija, čigar največje delo, Božanska komedija, šteje med najodličnejša literarna dela evropskega srednjega veka. Cenjenih literarnih osebnosti ima Italija v izobilju, med njimi so Giovanni Boccaccio, Giacomo Leopardi, Alessandro Manzoni, Torquato Tasso, Ludovico Ariosto in Petrarca, katerega najbolj znano umetniško orodje, sonet, je rojeno v Italiji.[231] Med sodobnimi pisci je svetovno znan pisatelj Umberto Eco, v tuje jezike pa so prevedena tudi dela slovenskega zamejskega pisatelja Borisa Pahorja. Za Slovence so pomembni tudi drugi znani zamejski Slovenci.

Omembe vredni filozofi so med drugim Giordano Bruno, Marsilio Ficino, Niccolò Machiavelli in Giambattista Vico. Sodobne literarne osebnosti in Nobelovi nagrajenci so nacionalistični poet Giosuè Carducci leta 1906, pisatelj realist Grazia Deledda leta 1926, sodobni gledališki avtor Luigi Pirandello leta 1936, pesnika Salvatore Quasimodo (1959) in Eugenio Montale (1975) in pa satirik ter gledališki avtor Dario Fo v letu 1997.[232]

Roman Dogodivščine Ostržka Carla Collodija iz leta 1883 je po vsem svetu poznana in priljubljena otroška knjiga izpod italijanskega peresa.

Italijansko gledališče je mogoče zasledovati nazaj vse do rimske tradicije, ki je bila pod močnim grškim vplivom; kot pri mnogih drugih literarnih zvrsteh so rimski dramatiki večinoma prilagajali in prevajali iz grščine. Senekova Fedra je na primer temeljila Evripidovi inačici in številne komedije Plavta so bile neposredni prevodi del Meandra. Od 16. do 18. stoletja je bila priljubljena Commedia dell'arte, to je oblika improvizacijskega gledališča, ki se predvaja še danes. Potujoče skupine igralcev so postavile oder na prostem in zabavale gledalstvo z žongliranjem, akrobacijami in običajno s šaljivimi igrami na več ali manj isto temo po imenu canovaccio, v katerih so nastopale občinstvu vedno iste in dobro znane osebe. V Trstu deluje tudi Slovensko stalno gledališče.

Glasba

Glavni članek: Italijanska glasba.
Giacomo Puccini, italijanski skladatelj, katerega opere, kot so La bohème, Tosca, Madamme Butterfly in Turandot, so najpogosteje izvajana dela v repertoarjih opernih hiš po svetu.[233][234]

Glasba, najsi bo narodna ali klasična, je vedno igrala pomembno vlogo v italijanski kulturi. Glasbila, ki jih srečamo v klasični glasbi, tako violino in klavir, so izumili v Italiji in številne prevladujoče oblike klasične glasbe, kot so simfonija, koncert in sonata, imajo svoje korenine v novostih italijanskega glasbenega življenja v 16. in 17. stoletju.

Najbolj znani italijanski skladatelji so: renesančna skladatelja Palestrina in Monteverdi, baročni skladatelji Scarlatti, Corelli in Vivaldi, klasični skladatelji Paganini in Rossini ter romantična skladatelja Verdi in Puccini. Sodobni italijanski skladatelji, kot sta Berio in Nono, so pomembno vplivali na razvoj eksperimentalne in elektronske glasbe. Tradicija klasične glasbe je še vedno močna v Italiji, o čemer priča slava njenih neštetih opernih hiš, kot sta La Scala v Milanu in Teatro San Carlo v Neaplju, in njenih umetnikov, kot sta pianist Maurizio Pollini in tenorist Luciano Pavarotti, vendar pa Italijani v enaki meri cenijo svojo cvetočo sceno moderne glasbe.

Luciano Pavarotti je bil eden od najbolj znanih tenoristov vseh časov.

Italija je tudi znana kot zibelka opere.[235] Italijanska opera naj bi se rodila na začetku 17. stoletja, v italijanskih mestih, kot sta Mantova in Benetke.[235] Kasnejša, v 19. in v začetku 20. stoletja nastala dela in skladbe avtohtonih italijanskih skladateljev, kot so Rossini, Bellini, Donizetti, Verdi in Puccini, so med najbolj znanimi operami vseh časov, ki jih izvajajo po vsem svetu. Operna hiša La Scala v Milanu je znana tudi kot ena najboljših na svetu. Med slavnimi italijanskimi opernimi pevci sta tudi Enrico Caruso in Alessandro Bonci.

Jazz, uveden v začetku leta 1920, je prišel v Italijo v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja in naletel med poslušalci na močno oporo; ostal je priljubljen kljub ksenofobični kulturni politiki fašističnega režima. Med danes najbolj opazna središča jazzovske glasbe v Italiji spadajo Milan, Rim in Sicilija. Kasneje, okoli 1970, je Italija bila na čelu gibanja za napredni rock, s skupinami kot sta bila Premiata Forneria Marconi in Goblin. Italija je tudi pomembna za razvoj disco in elektronske glasbe. Italo disco je bil v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja znan zaradi svojega futurističnega zvoka, uporabe sintetizatorjev in tolkal, ter je bil eden od prvih razširjenih elektronskih plesnih žanrov.

Producenti in pisci besedil, kot je Giorgio Moroder, ki je dobil tri Oskarje za svojo glasbo, so zelo vplivali na razvoj elektronske plesne glasbe. Danes je italijanska pop glasba prisotna vsako leto z glasbenim festivalom v Sanremu, ki je predhodnik tekmovanj Eurovision in Festival dveh svetov v Spoletu. Pevci in pevke, kot je pop diva Mina, klasični crossover umetnik Andrea Bocelli, dobitnica Grammyja Laura Pausini in pevec Eros Ramazzotti so dosegali mednarodne uspehe.

Film

Glavni članek: Italijanski film.

Zgodba italijanskega filma se začne le nekaj mesecev po prvih predstavah premičnih slik bratov Lumiere. Prvi italijanski film je bil dolg le nekaj sekund, v njem papež Leon XIII blagoslavlja v kamero. Italijanska filmska industrija se je rodila med letoma 1903 in 1908 z ustanovitvijo neštetih podjetij, med katerimi Cines, Ambrosio Film, Itala Film, Milano Film in veliko drugih. Izdelki teh prvih podjetij so hitro dosegli spodobno raven kakovosti in kmalu so jih začeli prodajali izven Italije. Benito Mussolini je kaj kmalu uvidel mediatične možnosti filma in ga je na široko izkoristil za fašistično propagando. Leta 1937 je ustanovil filmske studie Cinecittà [236], ki so bili po koncu druge svetovne vojne osnova italijanske filmske industrije in so še danes mednarodno pomemben kompleks odrov in scenarijev.

Od srede 1940-ih do začetka 1950-ih je trajal razcvet neorealizma v filmu, ki je odseval težke čase v povojni Italiji.[237][238]

Italijanski film je bil široko priznan in priljubljen po svetu. Glavni žanri so bili italijanska komedija (satira italijanske vsakdanjosti), kriminalke in politični filmi. Pomembnejši filmski režiserji tega obdobja so bili Vittorio De Sica, Federico Fellini, Sergio Leone, Pier Paolo Pasolini, Luchino Visconti, Michelangelo Antonioni in Dario Argento. Med filmi iz tega časa najdemo dragulje, kot so La strada, Il buono, il brutto, il cattivo (1966) in Tatovi koles.

Ko si je država v 1950-ih opomogla, je neorealizem začel dobivati rožnat pridih in pojavili so se še drugi filmski žanri, kot sta bila peplum in za njim špageti western, popularna v 1960-ih in 1970-ih, v 1980-ih pa je prišlo do upadanja v umetniški kakovosti. V zadnjih letih 20. stoletja je bila italijanska scena le občasno deležna mednarodne pozornosti, kljub velikim filmom, kot so La vita è bella (režija Roberto Benigni), Il postino (glavna vloga Massimo Troisi) in La grande bellezza (režija Paolo Sorrentino).

Šport

Glavni članek: Šport v Italiji.
Azzurri v 1982 FIFA World Cup (eden od štirih, ki jih je dobila Italija).
Giro d'Italia gre skozi Milano (2009)
Valentino Rossi, devetkratni motociklistični svetovni prvak v razredu Moto GP
Felipe Massa v dirkalniku Ferrarija (Velika nagrada Italije 2008)

Daleč najbolj priljubljen šport v Italiji je nogomet.[239] Italijanska Squadra Azzurra je zmagala na štirih svetovnih prvenstvih (1934, 1938, 1982 in 2006), trenutno je na tretjem mestu za Nemčijo in Brazilijo.[240] Italijanska moštva so osvojila 27 večjih evropskih pokalov, tako da so Italijani najuspešnejši narod v evropskem nogometu, in italijanska krovna liga, Serie A, je po koeficientu UEFA na četrtem mestu v Evropi.

Drugi priljubljeni ekipni športi v Italiji so odbojka, košarka in ragbi. Italijanski odbojkarski ekipi, moška in ženska, sta pogosto med prvimi štirimi na svetu, in italijanska odbojkarska liga se šteje med najboljše na svetu. Italijanska košarkarska reprezentanca je bila zlata na Eurobasket 1983 in EuroBasket 1999, kot tudi srebrna na olimpijskih igrah 2004. Italijanska liga (Lega Basket Serie A) na splošno velja za enega izmed najbolj tekmovalnih v Evropi. Ragbi je zelo priljubljen, še posebej na severu države. Italijanska reprezentanca tekmuje v prvenstvu šestih narodov in je reden udeleženec svetovnega ragbi pokala]]. Italija po mednarodnem ragbi komiteju spada v prvo ligo.

Italija ima dolgo in uspešno tradicijo tudi v individualnih športih. Kolesarstvo je šport, ki je domač v Italiji.[241] Italijani se lahko ponašajo z več zmagami na UCI svetovnem prvenstvu kot katera koli druga država razen Belgije. Giro d'Italia je svetovno znana kolesarska dirka na dolge proge v mesecu maju in spada, skupaj s Tour de France in Vuelta España, med tri velike dirke kolesarjev. Alpsko smučanje je tudi zelo razširjen šport v Italiji in država, znana po svojih smučiščih, je priljubljen cilj tujih, tudi slovenskih smučarjev.[242] Italijanski smučarji dosegajo dobre rezultate na zimskih olimpijadah, na Svetovnem pokalu in na svetovnih prvenstvih. Tenis ima veliko pristašev v Italiji in je na četrtem mestu v državi po priljubljenosti.[243] Rimski Masters, prvič odigran leta 1930, je eden izmed najbolj prestižnih teniških turnirjev na svetu. Italijanski profesionalni teniški igralci so Davisov pokal osvojili leta 1976, Pokal federacij pa leta 2006 in 2009.

Moto športi so prav tako zelo priljubljeni v Italiji. Italija ima daleč največ zmag na svetovnih prvenstvih v motociklizmu. Italijanska Scuderia Ferrari je najstarejša preživela ekipa v tekmovanjih Grand Prix, saj sodeluje ves čas od leta 1948 dalje in je po uradni statistiki najuspešnejša Formula ena ekipa z rekordnim številom trofej - 15 zmag njihovih voznikov in 16 zmag njihovih vozil.

Italija je zelo uspešna na OI, kjer sodeluje vse od prve olimpijade in je doslej na 48 olimpijadah manjkala samo enkrat. Italijanski športniki so do leta 2015 osvojili 522 medalj na poletnih in 106 na zimskih olimpijskih igrah, za skupni izkupiček 628 medalj, od tega 235 zlatih: peti najuspešnejši narod v zgodovini olimpijskih iger in šesti po skupnem številu medalj. Država je dvakrat gostila zimske olimpijske igre (leta 1956 in 2006) in enkrat Poletne olimpijske igre (leta 1960); je med kandidati za Poletne olimpijske igre 2024.

Moda in oblikovanje

Glavna članka: Italijanska moda in Italijansko oblikovanje.
Gucci deodorant

Italijanska moda ima dolgoletno tradicijo in velja za eno najpomembnejših v svetu. Milano, Firence in Rim so glavna mesta italijanske mode. Po Top Global Fashion Capital Rankings 2013 (Global Language Monitor) je Rim na šestem mestu na svetu, Milano pa na dvanajstem.[244] Večja imena italijanske mode, kot so Gucci, Armani, Prada, Versace, Valentino, Dolce & Gabbana, Missoni, Fendi, Moschino, Max Mara, Trussardi in Ferragamo, če omenimo le nekatere, se štejejo med najboljše modne hiše na svetu. Tudi modna revija Vogue Italia je po splošnem mnenju najbolj pomembnejša in najbolj prestižna modna revija na svetu.[245]

Italija je tudi vidna na področju oblikovanja, predvsem notranje opreme, arhitekture, industrijskega oblikovanja in urbanističnega načrtovanja. Država je domačija vrste znanih oblikovalcev pohištva, kot sta Gio Ponti in Ettore Sottsass, in italijanski izrazi, kot sta »Bel Disegno« in »Linea Italiana«, imajo zagotovljeno mesto v besednjaku notranje arhitekture.[246] Primeri klasičnih izdelkov italijanske bele tehnike in pohištva so med drugim Zanussijevi pralni stroji in hladilniki,[247] divani »New Tone« (Atrium),[247] in post-moderna knjižna omara (Ettore Sottsass), ki ji je vzor Bob Dylan in njegov Stuck Inside of Mobile with the Memphis Blues Again.[247]

Dandanes sta Milano in Torino vodilna v državi na področju arhitekture in industrijskega oblikovanja. Milano je tudi gostitelj sejma Fiera Milano, največjega sejma za oblikovanje v Evropi.[248] Milano gosti tudi pomembna srečanja in prireditve v zvezi z oblikovanjem in arhitekturo, kot so »Fuori Salone« in Salone del Mobile, v Milanu živijo pomembni oblikovalci, kot so Bruno Munari, Lucio Fontana, Enrico Castellani in Piero Manzoni.[249]

Hrana

Nekaj od najbolj znanih italijanskih jedi: pica, testenine (it. pasta), sladoled (it. gelato) in kava espresso.

Sodobna italijanska kuhinja se je razvila čez stoletja družbenih in političnih sprememb, njene korenina pa segajo v 4. stoletje. Italijanska kuhinja je močno zaznamovala etruščanska, grška, rimljanska, bizantinska in židovska kuhinja.[250] Do znatnih sprememb je prišlo po odkritju Novega sveta, ko so se začeli uveljavljati krompir, paradižnik, paprika in koruza, ki so sicer sedaj osrednji gradniki italijanske kuhinje, vendar je do širše uporabe prišlo šele v 18. stoletju.[251][252] Italijanska kuhinja je poznana po pokrajinski raznolikosti,[253][254][255] širokemu razponu okusov ter velja ena svetovno najbolj priljubljenih kuhinj[256] z močnim mednarodnim vplivom.[257]

Osnovo italijanske kuhinje tvori sredozemska prehrana, bogata s testeninami, ribami in zelenjavo in jo zaznamuje izjemna preprostost in raznolikost, pri kateri veliko jedi sestavlja le štiri do osem sestavin.[258] Italijanski kuharji se običajno bolj kot skrbni pripravi posvečajo kvaliteti sestavin.[259] Jedi in recepture so pogosteje kot na kuharski domišljiji kuharjev zasnovani na lokalni in družinski tradiciji, zaradi česar so zelo primerni za domačo kuho. To je verjetno eden glavnih razlogov za naraščajočo svetovno priljubljenost italijanske hrane.[260][261] Sestavine in jedi se med posameznimi regijami sicer močno razlikujejo.

Italija ima v EU največje število zaščitenih tradicionalnih specialitet.[262] Siri, mesnine in vina sodijo med glavne sestavine italijanske kuhinje, od katerih mnogi nosi oznako o zaščitenem geografskem poreklu in skupaj s kratko kavo (espresso) tvorijo pomemben del italijanske prehranske kulture.[263] Sladice se naslanjajo na dolgoletno tradicijo združevanja lokalnih okusov, kot so citrusi, pistacija in mandlji, s sladkimi siri, kot sta maskarpone (mascarpone) in rikota (ricotta) ali z eksotičnimi okusi kakava, vanilije in cimeta. Sladoled,[264], tiramisu[265] in kasata so najbolj znani primeri takih jedi.

V Italiji se je leta 1989 kot odgovor na širjenje fast food prehranjevanja rodilo tudi t. i. gibanje slow food, ki se zavzema za ohranjanje kulturnih, družbenih in družinskih vrednot, prehranjevalnih navad, jedi in kulture mize nasploh.[266]

Slovenska kuhinja se je razvijala pod vplivom sosednjih dežel, med drugimi tudi italijanske kuhinje.[266]

Opombe in sklici

Opombe:

  1. Italija igra pomembno vlogo v vojaških, kulturnih in diplomatskih zadevah na evropski in svetovni ravni. Politični, družbeni in gospodarski vpliv države v Evropi ustreza njeni vlogi pomembne regionalne sile.[11]
  2. Operacijo Alba se lahko obravnava kot eno od najpomembnejši dejanj, v kateri je Italija delovala kot regionalna sila in prevzela vodstvo v tehnično in politično koherentni strategiji.[14]
  3. Uradni francoski zemljevidi sicer kažejo potek meje južno od glavnega vrha Mont Blanca; po tej logiki je najvišji italijanski vrh Mont Blanc de Courmayeur (4748 m), toda te trditve niso v skladu z dogovorom iz leta 1861 in analizo vodnih tokov.
  4. Romunsko poročilo Mitrica iz oktobra 2005 navaja, da živi v Italiji 1.061.400 Romunov, kar znaša 37 % od 2.8 milijonov priseljencev v to deželo [176] vendar pa ni jasno, od kod ocena in kako resno jo jemati.

Sklici:

  1. "La popolazione legale del 15° Censimento della popolazione" (italijanščina). Istat. Pridobljeno dne 15. 3. 2015. 
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 "World Economic Outlook Database, October 2019". IMF.org. Pridobljeno dne 5.11.2015.  (angleško)
  3. Search the agreements database Council of the European Union (pridobljeno 13.10.2013).
  4. Italy: The World Factbook Central Intelligence Agency (pridobljeno 13.10.2013).
  5. "Country names". 
  6. "BBC News - Italy profile - Facts". BBC News. 
  7. "Maltempo, è emergenza su tutto lo Stivale. Si cercano due dispersi". RomagnaOggi. 
  8. "L'Italia vista dallo spazio: lo stivale illuminato di notte è uno spettacolo". Tgcom24. 4.8.2014. 
  9. "Human Development Report 2014 – "Sustaining Human Progress: Reducing Vulnerabilities and Building Resilience"". HDRO (Human Development Report Office) United Nations Development Programme. Pridobljeno dne 2.7.2014. 
  10. "World Economic Outlook Database, April 2015". 
  11. Italija: Priročnik o pravosodnem sistemu in o politiki države, vol. 1. Washington, D.C.: International Business Publications, 2009, str. 9.
  12. Verbeek, Bertjan; Giacomello, Giampiero (2011). Italy's foreign policy in the twenty-first century : the new assertiveness of an aspiring middle power. Lanham, Md.: Lexington Books. ISBN 9780739148686. 
  13. Beretta, Silvio; Berkofsky, Axel; Rugge, Fabio (2012). Italy and Japan - how similar are they?: a comparative analysis of politics, economics, and international relations. Berlin: Springer. str. 329–346. ISBN 8847025672. 
  14. Bindi, Federiga. (2011). Italy and the European Union. Washington, D.C.: Brookings Institution Press, str. 171.
  15. 15,0 15,1 "Bilateralno gospodarsko sodelovanje z Avstrijo". Veleposlaništvo Republike Slovenije, Dunaj. Pridobljeno dne 16.2.2015. 
  16. 16,0 16,1 "Bilateralni ekonomski odnosi Italije s Slovenijo". SPIRIT. september 2015. Pridobljeno dne 25.2.2016. 
  17. Alberto Manco, Italia. Disegno storico-linguistico, 2009, Napoli, L'Orientale, ISBN 978-88-95044-62-0
  18. Oxford Latin Dictionary, p. 974: "first syll. naturally short (cf. QuintilianInst.1.5.18), and so scanned in Gaius Lucilius825, but in dactylic verse lengthened metri gratia."
  19. J.P. Mallory and D.Q. Adams, Encyclopedia of Indo-European Culture (London: Fitzroy and Dearborn, 1997), 24.
  20. Dionysius of Halicarnassus, Roman Antiquities, 1.35, on LacusCurtius
  21. Aristotle, Politics, 7.1329b, on Perseus
  22. Thucydides, The Peloponnesian War, 6.2.4, on Perseus
  23. Pallottino, M., History of Earliest Italy, trans. Ryle, M & Soper, K. in Jerome Lectures, Seventeenth Series, p. 50
  24. Kluwer Academic / Vgradni Publishers 2001, ch. 2. ISBN 0-306-46463-2.
  25. The Mycenaeans and Italy: the archaeological and archaeometric ceramic evidence, University of Glasgow, Department of Archaeology
  26. Emilio Peruzzi, Mycenaeans in early Latium, (Incunabula Graeca 75), Edizioni dell'Ateneo & Bizzarri, Roma, 1980
  27. van Wijngaarden, Gert Jan. (2001). Use and Appreciation of Mycenaean Pottery in the Levant, Cyprus and Italy (1600–1200 B.C.): The Significance of Context. Amsterdam Archaeological Studies, Amsterdam University Press.
  28. Feuer, Bryan. (2004). Mycenaean civilization: an annotated bibliography through 2002. McFarland & Company; Rev Sub edition.
  29. Richard, Carl J. (2010). Why we're all Romans: the Roman contribution to the western world (1st pbk. izd.). Lanham, Md.: Rowman & Littlefield. str. xi–xv. ISBN 0742567796. 
  30. Sarris, Peter (2011). Empires of faith : the fall of Rome to the rise of Islam, 500 - 700. (1st. pub. izd.). Oxford: Oxford UP. str. 118. ISBN 0199261261. 
  31. Nolan, Cathal J. (2006). The age of wars of religion, 1000-1650 : an encyclopedia of global warfare and civilization (1. publ. izd.). Westport (Connecticut): Greenwood Press. str. 360. ISBN 031333045X. 
  32. Jones, Philip (1997). The Italian city-state : from Commune to Signoria. Oxford: Clarendon Press. str. 55–77. ISBN 978-0198225850. 
  33. Lane, Frederic C. (1991). Venice, a maritime republic (4. izd.). Baltimore: Johns Hopkins University Press. str. 73. ISBN 080181460X. 
  34. Ali, Ahmed Essa with Othman (2010). Studies in Islamic civilization : the Muslim contribution to the Renaissance. Herndon, VA: International Institute of Islamic Thought. str. 38–40. ISBN 156564350X. 
  35. Norwich J.J.: Il regno del Sole. I normanni nel Sud 1130-1194, 1972
  36. Barry, Stéphane & Gualde, Norbert. (2006). La plus grande épidémie de l'histoire, in L'Histoire n° 310, junij 2006, str. 45–46
  37. Strathern, Paul The Medici: Godfathers of the Renaissance (2003)
  38. Peter Barenboim, Sergey Shiyan, Michelangelo: Mysteries of Medici Chapel, SLOVO, Moscow, 2006. ISBN 5-85050-825-2
  39. Encyclopædia Britannica, Renaissance, 2008, O.Ed.
  40. Har, Michael H. History of Libraries in the Western World, Scarecrow Press Incorporate, 1999, ISBN 0-8108-3724-2
  41. Norwich, John Julius, A Short History of Byzantium, 1997, Knopf, ISBN 0-679-45088-2
  42. Karl Julius Beloch, Bevölkerungsgeschichte Italiens, volume 3, pp. 359–360.
  43. Thomas James Dandelet, John A. Marino (2007). Spain in Italy: politics, society, and religion 1500–1700. Leiden: Koninklijke Brill. ISBN 978-90-04-15429-2. 
  44. Galasso, Giuseppe (1972). Storia d'Italia 1: I caratteri originali. Turin: Einaudi. str. 509–10. 
  45. Napoleon Bonaparte, "The Economy of the Empire in Italy: Instructions from Napoleon to Eugène, Viceroy of Italy," Exploring the European Past: Texts & Images, Second Edition, ed. Timothy E. Gregory (Mason: Thomson, 2007), 65–66.
  46. Mack Smith, Denis. (1997). Modern Italy; A Political History. Ann Arbor: The University of Michigan Press. ISBN 0-472-10895-6
  47. (Bosworth (2005), pp. 49.)
  48. Burgwyn, H. James: Italian foreign policy in the interwar period, 1918–1940. Greenwood Publishing Group, 1997. Page 4.ISBN 0-275-94877-3
  49. Schindler, John R.: Isonzo: The Forgotten Sacrifice of the Great War. Greenwood Publishing Group, 2001. Page 303.ISBN 0-275-97204-6
  50. Mack Smith, Denis: Mussolini. Knopf, 1982. Page 31. ISBN 0-394-50694-4
  51. Mortara, G (1925). La Salute pubblica in Italia durante e dopo la Guerra. New Haven: Yale University Press. 
  52. "Italijanska taborišča niso bila milejša od nemških". Primorske novice. 29. marec 2013. Pridobljeno dne 17.7.2015. 
  53. "Italy – Britannica Online Encyclopedia". Britannica.com. Pridobljeno dne 2.8.2010. 
  54. "Pirjevec: Fojbe so bile zlorabljene v propagandi proti nam". Planet SiOL.NET. 7.3.2012. Pridobljeno dne 17.7.2015. 
  55. Adrian Lyttelton (editor), "Liberal and fascist Italy, 1900–1945", Oxford University Press, 2002. pp. 13
  56. Damage Foreshadows A-Bomb Test , 1946/06/06 (1946). Universal Newsreel. 1946. Pridobljeno dne 22.2.2012. 
  57. "Italia 1946: le donne al voto, dossier a cura di Mariachiara Fugazza e Silvia Cassamagnaghi" (PDF). Pridobljeno dne 30.5.2011. 
  58. "Commissione parlamentare d'inchiesta sul terrorismo in Italia e sulle cause della mancata individuazione dei responsabili delle stragi (Parliamentary investigative commission on terrorism in Italy and the failure to identify the perpetrators)" (PDF). 1995. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19.8.2006. Pridobljeno dne 2.5.2006.  (italijansko)
  59. "Secret Warfare: Operation Gladio and NATO's Stay-Behind Armies". Swiss Federal Institute of Technology / International Relation and Security Network. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25.4.2006. Pridobljeno dne 2.5.2006.  (angleško) / (špansko) / (francosko) /(nemško)
  60. Willan, Philip (24.6.2000). "US 'supported anti-left terror in Italy'". Guardian. str. 19. Pridobljeno dne 24.4.2010. 
  61. "Novo italijansko vlado bo oblikoval Gentiloni, peti premier v petih letih". MMC RTV-SLO. 11.12.2016. Pridobljeno dne 20.1.2017. 
  62. "Morphometric and hydrological characteristics of some important Italian lakes". Largo Tonolli 50, 28922 Verbania Pallanza: Istituto per lo Studio degli Ecosistemi. Pridobljeno dne 3.3.2010.  od dne januar 2014[slepa povezava]
  63. "Italy – Environment". Dev.prenhall.com. Pridobljeno dne 2.8.2010.  od dne januar 2014[slepa povezava]
  64. "National Parks in Italy". Parks.it. 1995–2010. Pridobljeno dne 15.3.2010. 
  65. REN21 (15.7.2010). "Renewables 2010 Global Status Report" (PDF). REN21. Pridobljeno dne 16.7.2010.  od dne januar 2014[slepa povezava]
  66. "Photovoltaic energy barometer 2010 – EurObserv’ER". Pridobljeno dne 30.10.2010. 
  67. "World Wind Energy Report 2010" (PDF). World Wind Energy Association. 2011. Pridobljeno dne 8.8.2011. 
  68. wwea
  69. "Italy – Environment". Encyclopedia of the Nations. Pridobljeno dne 7.4.2010. 
  70. United Nations Statistics Division, Millennium Development Goals indicators: Carbon dioxide emissions (CO2), thousand metric tons of CO2 (collected by CDIAC)
  71. [1] od dne avgust 2010[slepa povezava]
  72. Duncan Kennedy (14.6.2011). "Italy nuclear: Berlusconi accepts referendum blow". Bbc.co.uk. Pridobljeno dne 20.4.2013. 
  73. Nick Squires (2.10.2009). "Sicily mudslide leaves scores dead". The Daily Telegraph (London). Pridobljeno dne 2.10.2009. 
  74. Rigutti, Adriana. (2009). Meteorologia. Giunti, str. 95.
  75. Thomas A. Blair. Climatology: General and Regional. Prentice Hall, str. 131–32.
  76. "Climate Atlas of Italy". Network of the Air Force Meteorological Service. Pridobljeno dne 30.9.2012. 
  77. Smyth, Howard McGaw (1948). "Italy: From Fascism to the Republic (1943–1946)". The Western Political Quarterly 1 (3): 205–22. 
  78. "Elezioni politiche 2013 ,Riepilogo Nazionale". Il Sole 24 Ore. Pridobljeno dne 6.12.2014. 
  79. Bartole, S.: Il potere giudiziario, Bologna 2012
  80. Claudio Tucci (11.11.2008). "Confesercenti, la crisi economica rende ancor più pericolosa la mafia". Confesercenti. Ilsole24ore.com. Pridobljeno dne 21.4.2011.  (italijansko)
  81. Nick Squires (9.1.2010). "Italy claims finally defeating the mafia". The Daily Telegraph. Pridobljeno dne 21.4.2011. 
  82. Kiefer, Peter (22.10.2007). "Mafia crime is 7% of GDP in Italy, group reports". The New York Times. Pridobljeno dne 19.4.2011. 
  83. Maria Loi (1.10.2009). "Rapporto Censis: 13 milioni di italiani convivono con la mafia". Censis. Antimafia Duemila. Pridobljeno dne 21.4.2011.  (italijansko) od dne januar 2014[slepa povezava]
  84. Kington, Tom (1.10.2009). "Mafia's influence hovers over 13m Italians, says report". The Guardian (London). Pridobljeno dne 5.5.2010. 
  85. ANSA (14.3.2011). "Italy: Anti-mafia police arrest 35 suspects in northern Lombardy region". adnkronos.com. Mafia Today. Pridobljeno dne 21.4.2011. 
  86. "Crime Statistics > Murders (per capita) (most recent) by country". NationMaster.com. Pridobljeno dne 4.4.2010. 
  87. "MISSIONI/ATTIVITA’ INTERNAZIONALI DAL 01.10.2013 AL 31.12.2013 - SITUAZIONE AL 11.12.2013" (PDF). Italian Ministry of Defence. Pridobljeno dne 27.1.2014. 
  88. ""Italian soldiers leave for Lebanon". Corriere della Sera (30.8.2006).
  89. "Italy donates 60 million euros to PA". Ma'an News Agency. 4.9.2013. Pridobljeno dne 27.1.2014. 
  90. "Law n°226 of August 23, 2004". Camera.it. Pridobljeno dne 13.7.2012. 
  91. "The Military Balance 2010", str. 141–5. International Institute for Strategic Studies, 3.2.2010.
  92. Ministrstvo za obrambo Italije. "Nota aggiuntiva allo stato di previsione per la Difesa per l'anno 2009" (PDF). Pridobljeno dne 11.7.2014.  (italijansko)
  93. Hans M. Kristensen / Natural Resources Defense Council (2005). "NRDC: U.S. Nuclear Weapons in Europe – part 1" (PDF). Pridobljeno dne 30.5.2011. 
  94. ELENCO DELLE UNITA’ ENTRATE IN SERVIZIO PER ACQUISIZIONI VARIE NEL PERIODO 1945-1960
  95. http://www.marina.difesa.it/uominimezzi/navi/Pagine/Portaerei.aspx
  96. "Marina Militare (Italian military navy website)". Marina.difesa.it. Pridobljeno dne 30.5.2011.  (italijansko)
  97. "The Carabinieri Force is linked to the Ministry of Defence". Carabinieri. Pridobljeno dne 14.5.2010. 
  98. Državni zakon 68 (19. marca 2001)
  99. [2]
  100. "Codici comuni, province e regioni". www.istat.it. ISTAT. Pridobljeno dne 24.5.2015.  (italijansko)
  101. International Monetary Fund (IMF), World Economic Outlook (WEO) Database- GDP Nominal 2010 to 2019, imf.org, April 2015 Edition
  102. Sensenbrenner, Frank; Arcelli, Angelo Federico. "Italy's Economy Is Much Stronger Than It Seems". The Huffington Post. Pridobljeno dne 25.11.2014. 
  103. Dadush, Uri. "Is the Italian Economy on the Mend?". Carnegie Europe. Pridobljeno dne 25.11.2014. 
  104. "Doing Business in Italy: 2014 Country Commercial Guide for U.S. Companies" (PDF). United States Commercial Service. Pridobljeno dne 25.11.2014. 
  105. "GDP per capita in the Member States ranged from 47% to 271% of the EU27 average in 2012" (PDF). Eurostat. Pridobljeno dne 24.11.2014. 
  106. "Euro area unemployment rate at 11.5%" (PDF). Eurostat. Pridobljeno dne 24.11.2014. 
  107. "The Global Creativity Index 2011" (PDF). Martin Prosperity Institute. Pridobljeno dne 26.11.2014. 
  108. Aksoy, M. Ataman; Ng, Francis. "The Evolution of Agricultural Trade Flows" (PDF). Svetovna banka. Pridobljeno dne 25.11.2014. 
  109. Pisa, Nick (12.6.2011). "Italy overtakes France to become world's largest wine producer". The Telegraph. Pridobljeno dne 17.8.2011. 
  110. "Automotive Market Sector Profile - Italy" (PDF). The Canadian Trade Commissioner Service. Pridobljeno dne 26.11.2014. 
  111. "Data & Trends of the European Food and Drink Industry 2013-2014" (PDF). FoodDrinkEurope. Pridobljeno dne 26.11.2014. 
  112. "Italy fashion industry back to growth in 2014". Reuters. Pridobljeno dne 26.11.2014. 
  113. "Manufacturing, value added (current US$)". Pridobljeno 20.2.2013.
  114. "Knowledge Economy Forum 2008: Innovative Small And Medium Enterprises Are Key To Europe & Central Asian Growth". Svetovna banka. 19.5.2005. Pridobljeno dne 17.6.2008. 
  115. "2010 Press Releases – Trade to expand by 9.5% in 2010 after a dismal 2009, WTO reports – Press/598". WTO. Pridobljeno dne 30.5.2011. 
  116. "CIA – The World Factbook". CIA. Pridobljeno dne 26.1.2011. 
  117. "UNWTO Tourism Highlights 2013 Edition" (PDF). Svetovna turistična organizacija. Pridobljeno dne 24.11.2014. 
  118. Taylor Martin, Susan (28.12.1998). "On Jan. 1, out of many arises one Euro". St. Petersburg Times. str. National, 1.A. 
  119. Orsi, Roberto. "The Quiet Collapse of the Italian Economy". The London School of Economics. Pridobljeno dne 24.11.2014. 
  120. Nicholas Crafts, Gianni Toniolo (1996). Economic growth in Europe since 1945. Cambridge University Press. str. 428. ISBN 0-521-49627-6. 
  121. Balcerowicz, Leszek. "Economic Growth in the European Union" (PDF). The Lisbon Council. Pridobljeno dne 8.10.2014. 
  122. ""Secular stagnation" in graphics". The Economist. Pridobljeno dne 24.11.2014. 
  123. "Government debt increased to 93.9% of GDP in euro area and to 88.0% in EU28" (PDF). Eurostat. Pridobljeno dne 24.11.2014. 
  124. "Could Italy Be Better Off than its Peers?". CNBC. 18.5.2010. Pridobljeno dne 30.5.2011. 
  125. "Household debt and the OECD's surveillance of member states" (PDF). OECD Economics Department. Pridobljeno dne 26.11.2014. 
  126. "Oh for a new risorgimento". The Economist. Pridobljeno dne 24.11.2014. 
  127. Map of Italian "comuni"'s economy (click to enlarge and get details)
  128. "2014 Index of Economic Freedom". Pridobljeno dne 24.11.2014. 
  129. "Index of Economic Freedom". The Heritage Foundation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3.5.2008. Pridobljeno dne 4.11.2008. 
  130. 130,0 130,1 European Commission. "Panorama of Transport" (PDF). Pridobljeno dne 3.5.2009. 
  131. "Frecciarossa 1000 in Figures". Ferrovie dello Stato Italiane. Pridobljeno dne 24.11.2014. 
  132. Delnice Atlantia so za 43,2 % v lasti družine Benetton.
  133. http://www.eurispes.eu/content/rapporto-italia-2011
  134. http://www.eurispes.eu/content/rapporto-italia-2011
  135. [3]
  136. [4]
  137. [5]
  138. http://moduliweb.enac.gov.it/Applicazioni/avioeli/avio_01.asp
  139. [6]
  140. "Energy imports, net (% of energy use)". Svetovna banka. Pridobljeno dne 24.11.2014. 
  141. Eurostat. "Energy, transport and environment indicators" (PDF). Pridobljeno dne 10.5.2009. 
  142. Eurostat. "Panorama of energy" (PDF). Pridobljeno dne 10.5.2009. 
  143. Roncalli Amici R (2001). "The history of Italian parasitology" (PDF). Veterinary Parasitology 98 (1–3): 3–10. 11516576. 10.1016/S0304-4017(01)00420-4. 
  144. Mehlhorn H (2008). Encyclopedia of Parasitology, Volumes 1-2. Veterinary Parasitology (3 izd.) (Springer-Verlag). str. 610. ISBN 3540489940. 
  145. 145,0 145,1 Weidhorn, Manfred (2005). The Person of the Millennium: The Unique Impact of Galileo on World History. iUniverse. str. 155. ISBN 0-595-36877-8. 
  146. Finocchiaro (2007)
  147. Hawking, Stephen (2009). "Galileo and the Birth of Modern Science". American Heritage's Invention & Technology 24 (1): 36. 
  148. Lucia Orlando, "Physics in the 1930s: Jewish Physicists' Contribution to the Realization of the" New Tasks" of Physics in Italy." Historical studies in the physical and biological sciences (1998): 141-181. v JSTOR
  149. "National demographic balance, 2013" (PDF). ISTAT. Pridobljeno dne 1.10.2014. 
  150. EUROSTAT. "Ageing characterises the demographic perspectives of the European societies – Issue number 72/2008" (PDF). Pridobljeno dne 28.4.2009. 
  151. ISTAT. "Crude birth rates, mortality rates and marriage rates 2005–2008" (PDF). Pridobljeno dne 10.5.2009.  (italijansko)
  152. ISTAT. "Average number of children born per woman 2005–2008" (PDF). Pridobljeno dne 3.5.2009.  (italijansko)
  153. "Previsioni della popolazione, 2011 - 2065, dati al 1° gennaio". Demo.istat.it. Pridobljeno dne 12.3.2013. 
  154. "Causes of the Italian mass emigration". ThinkQuest Library. 15.8.1999. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1.7.2009. Pridobljeno dne 11.8.2014. 
  155. Favero, Luigi e Tassello, Graziano. Cent'anni di emigrazione italiana (1861 - 1961) Introduction
  156. Statistiche del Ministero dell'Interno
  157. Lee, Adam (3.4.2006). "Unos 20 millones de personas que viven en la Argentina tienen algún grado de descendencia italiana". Pridobljeno dne 27.6.2008.  (špansko)
  158. Consulta Nazionale Emigrazione. Progetto ITENETs – “Gli italiani in Brasile”; str. 11, 19 . Pridobljeno 10.9.2008.
  159. "Ethnic origins, 2006 counts, for Uruguay, provinces and territories – 20% sample data". 
  160. Santander Laya-Garrido, Alfonso. Los Italianos forjadores de la nacionalidad y del desarrollo economico en Venezuela. Editorial Vadell. Valencia, 1978
  161. American FactFinder, United States Census Bureau. "U.S Census Bureau – Selected Population Profile in the United States". American FactFinder, United States Census Bureau. Pridobljeno dne 30.5.2011.  od dne januar 2014[slepa povezava]
  162. "Ethnic origins, 2006 counts, for Canada, provinces and territories – 20% sample data". 
  163. "20680-Ancestry by Country of Birth of Parents – Time Series Statistics (2001, 2006 Census Years) – Australia". Australian Bureau of Statistics. 27.6.2007. Pridobljeno dne 30.12.2008. 
  164. Cohen, Robin . (1995). The Cambridge survey of world migration. Cambridge University Press, str. 143. ISBN 0-521-44405-5
  165. "LEGGE 7 aprile 2014, n. 56, Art. 18". www.gazzettaufficiale.it. Gazzetta ufficiale. Pridobljeno dne 25.5.2015.  (italijansko)
  166. Bajc, Gorazd (2004). Na oni strani meje - Slovenska manjšina v Italiji in njen pravni položaj: zgodovinski in pravni pregled 1866–2004. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. 217491968. 
  167. "La popolazione straniera residente in Italia" (PDF). ISTAT. 22.9.2011. Pridobljeno dne 23.1.2013.  (italijansko)
  168. "Statistiche demografiche ISTAT". ISTAT. 
  169. Allen, Beverly (1997). Revisioning Italy national identity and global culture. Minneapolis: University of Minnesota Press. str. 169. ISBN 978-0816627271. 
  170. "Resident Foreigners on 1st January by age and sex Year 2014". ISTAT. Pridobljeno dne 1.10.2014. 
  171. "La popolazione straniera residente in Italia al 1° gennaio 2009" [The Foreign Population Resident in Italy on 1 January 2009] (PDF). ISTAT. 8.10.2009. str. 1–3. Pridobljeno dne 27.10.2009.  (italijansko)
  172. Elisabeth Rosenthal, "Italy cracks down on illegal immigration". The Boston Globe (16.5.2008).
  173. "Milan police in Chinatown clash". BBC News (13.4.2007).
  174. "EUROPE: Home to Roma, And No Place for Them od dne januar 2014[slepa povezava]". IPS ipsnews.net.
  175. "Balkan Investigative Reporting Network". Birn.eu.com. 8.11.2007. Pridobljeno dne 4.11.2008. 
  176. Mitrica, Mihai. Un milion de romani s-au mutat in Italia. Evenimentul Zilei, 31.10.2005. Pridobljeno 11.4.2006. (italijansko)
  177. Italian language Ethnologue.com
  178. Eurobarometer – Europeans and their languagesPDF (485 KB), gebruar 2006
  179. Nationalencyklopedin "Världens 100 största språk 2007" The World's 100 Largest Languages in 2007
  180. Italian language University of Leicester
  181. "Italian language – Britannica Online Encyclopedia". Britannica.com. 3.11.2008. Pridobljeno dne 19.11.2009. 
  182. "Legge 15 Dicembre 1999, n. 482 "Norme in materia di tutela delle minoranze linguistiche storiche " pubblicata nella Gazzetta Ufficiale n. 297 del 20 dicembre 1999". Italian Parliament. Pridobljeno dne 2.12.2014. 
  183. [L.cost. 26 febbraio 1948, n. 4, Statuto speciale per la Valle d'Aosta
  184. L.cost. 26 febbraio 1948, n. 5, Statuto speciale per il Trentino-Alto Adige
  185. L.cost. 31 gennaio 1963, n. 1, Statuto speciale della Regione Friuli Venezia Giulia]
  186. "Linguistic diversity among foreign citizens in Italy". ISTAT. Pridobljeno dne 27.7.2014. 
  187. "Catholicism No Longer Italy`s State Religion". Sun Sentinel. 4.6.1985. Pridobljeno dne 7.9.2013. 
  188. "The Global Catholic Population". Pew Research Center. Pridobljeno dne 24.8.2014. 
  189. Eurispes: Rapporto Italia 2010
  190. Leustean, Lucian N. (2014). Eastern Christianity and politics in the twenty-first century. Routledge. str. 723. ISBN 978-0-415-68490-3. 
  191. "Le religioni in Italia: I Testimoni di Geova" [Religije v Italiji: Jehovove priče]. Center for Studies on New Religions. Pridobljeno dne 30.5.2011.  (italijansko)
  192. "Chiesa Evangelica Valdese – Unione delle chiese Metodiste e Valdesi (Waldensian Evangelical Church – Union of Waldensian and Methodist churches)". Chiesa Evangelica Valdese – Unione delle chiese Metodiste e Valdesi (Waldensian Evangelical Church – Union of Waldensian and Methodist churches. Pridobljeno dne 30.5.2011.  (italijansko)
  193. "World Council of Churches – Evangelical Methodist Church in Italy". World Council of Churches. Pridobljeno dne 30.10.2010.  od dne januar 2014[slepa povezava]
  194. Dawidowicz, Lucy S. (1986). The war against the Jews, 1933–1945. New York: Bantam Books. str. 403. ISBN 0-553-34302-5. 
  195. "THE JEWISH COMMUNITY OF ITALY Unione delle Comunita Ebraiche Italiane". The European Jewish Congress. Pridobljeno dne 25.8.2014. 
  196. "The Global Catholic Population". pewresearch.org. Pew Research Center. Pridobljeno dne 24.8.2014. 
  197. "NRI Sikhs in Italy". Nriinternet.com. 15.11.2004. Pridobljeno dne 30.11.2010. 
  198. "Unione Buddhista Italiana – UBI: L'Ente". Buddhismo.it. 18.8.2009. Pridobljeno dne 30.10.2010. 
  199. "Most Baha'i Nations (2005)". QuickLists > Compare Nations > Religions >. The Association of Religion Data Archives. 2005. Pridobljeno dne 30.1.2010. 
  200. "Italy: Islam denied income tax revenue - Adnkronos Religion". Adnkronos.com. 7.4.2003. Pridobljeno dne 2.6.2013. 
  201. Camera dei deputati Dossier BI0350. Documenti.camera.it (10.3.1998). Pridobljeno 12.7.2013.
  202. "Law 27 December 2007, n.296". Italian Parliament. Pridobljeno dne 30.9.2012. 
  203. "| Human Development Reports" (PDF). Hdr.undp.org. Pridobljeno dne 18.1.2014. 
  204. http://www.uniroma1.it/ateneo/chi-siamo
  205. "Università di Bologna (oldest university in the world)". Virtual Globetrotting. 21.10.2006. Pridobljeno dne 27.10.2009. 
  206. "Conferenze, ospiti, news ed eventi legati agli MBA della SDA Bocconi – MBA SDA Bocconi". SDA Bocconi. Pridobljeno dne 30.10.2010. 
  207. "Gatech :: OIE :: GT Study Abroad Programs". Web.archive.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8.5.2008. Pridobljeno dne 30.10.2010. 
  208. "Sda Bocconi supera London Business School – ViviMilano". Corriere della Serra. 12.11.2008. Pridobljeno dne 30.10.2010.  od dne januar 2014[slepa povezava]
  209. "Politecnico di Milano - QS World University Rankings". topuniversities.com. Pridobljeno dne 8.2.2012. 
  210. "Top 100 European Universities". Arwu.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30.4.2008. Pridobljeno dne 27.10.2009. 
  211. "ARWU2008". Arwu.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22.8.2008. Pridobljeno dne 27.10.2009. 
  212. "top100". Center for World University Rankings. 2013. Pridobljeno dne 17.7.2013. 
  213. Nancy Imelda Schafer, ISI. "SCI-BYTES: Science in Italy, 1998–2002". In-cites.com. Pridobljeno dne 27.1.2010. 
  214. "SLOVENSKA ŠOLA V ITALIJI Nekdaj in danes" (PDF). Zavod RS za šolstvo. januar 2009. Pridobljeno dne 25.8.2015. 
  215. 215,0 215,1 "Italy – Health". Dev.prenhall.com. Pridobljeno dne 2.8.2010.  od dne januar 2014[slepa povezava]
  216. "OECD Health Data 2008 How Does Italy Compare" (PDF). OECD. 2008.  od dne december 2009[slepa povezava]
  217. "The World Health Organization's ranking of the world's health systems". ΦΩΤΗΣ ΚΟΥΤΣΟΥΚΗΣ (Photius Coutsoukis). Pridobljeno dne 27.10.2009. 
  218. "Health system attainment and performance in all Member States". ΦΩΤΗΣ ΚΟΥΤΣΟΥΚΗΣ (Photius Coutsoukis). Pridobljeno dne 27.10.2009. 
  219. "WHO Life expectancy". WHO. Pridobljeno dne 1.6.2013. 
  220. "Global Prevalence of Adult Obesity". International Obesity Taskforce. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 11.12.2009. Pridobljeno dne 29.1.2008. 
  221. World Health Organization (2008). WHO Report on the Global Tobacco Epidemic, 2008: the MPOWER package (PDF). World Health Organization. str. 267–288. ISBN 978-92-4-159628-2. Pridobljeno dne 1.1.2008. 
  222. "Smoking Ban Begins in Italy". Deutsche Welle. 10.1.2005. Pridobljeno dne avgust 2010. 
  223. Killinger, Charles (2005). Culture and customs of Italy (1. izd.). Westport, Conn.: Greenwood Press. str. 3. ISBN 0313324891. 
  224. Cole, Alison (1995). Virtue and magnificence: art of the Italian Renaissance courts. New York: H.N. Abrams. ISBN 0810927330. 
  225. Eyewitness Travel (2005), str. 19
  226. Architecture in Italy, ItalyTravel.com
  227. "History - Historic Figures: Inigo Jones (1573 - 1652)". BBC. 1.1.1970. Pridobljeno dne 12.3.2013. 
  228. The Guardian: "Ta pravi" Da Vinci kod
  229. "Roman Painting". art-and-archaeology.com. 
  230. "Roman Wall Painting". accd.edu. 
  231. Ernest Hatch Wilkins, The invention of the sonnet, and other studies in Italian literature (Rome: Edizioni di Storia e letteratura, 1959), 11–39
  232. "All Nobel Prizes in Literature". Nobelprize.org. Pridobljeno dne 30.5.2011. 
  233. "Quick Opera Facts 2007". OPERA America. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1.10.2006. Pridobljeno dne 23.4.2007. 
  234. Alain P. Dornic (1995). "An Operatic Survey". Opera Glass. Pridobljeno dne 23.4.2007. 
  235. 235,0 235,1 Kimbell, David R. B (29.4.1994). Italian Opera. Google Books. ISBN 978-0-521-46643-1. Pridobljeno dne 20.12.2009. 
  236. "The Cinema Under Mussolini". Ccat.sas.upenn.edu. Pridobljeno dne 30.10.2010. 
  237. "Historical origins of italian neorealism – Neorealism – actor, actress, film, children, voice, show, born, director, son, cinema, scene". Filmreference.com. Pridobljeno dne 7.9.2011. 
  238. "Italian Neorealism – Explore – The Criterion Collection". Criterion.com. Pridobljeno dne 7.9.2011. 
  239. Hamil, Sean; Chadwick, Simon (2010). Managing football : an international perspective (1st ed., dodr. izd.). Amsterdam: Elsevier/Butterworth-Heinemann. str. 285. ISBN 1856175448. 
  240. "Previous FIFA World Cups". FIFA.com. Pridobljeno dne 8.1.2011. 
  241. Foot, John. Pedalare! Pedalare!: zgodovina italijanskega kolesarstva. London: Bloomsbury. str. 312. ISBN 978-1408822197. 
  242. Hall, James (23.11.2012). "Italy is best value skiing country, report finds". The Daily Telegraph. Pridobljeno dne 29.8.2013. 
  243. "Il tennis e´ il quarto sport in Italia per numero di praticanti". Federazione Italiana Tennis. Pridobljeno dne 29.8.2013. 
  244. "New York Takes Top Global Fashion Capital Title from London, edging past Paris". Languagemonitor.com. Pridobljeno dne 25.2.2014. 
  245. Press, Debbie (2000). "Your Modeling Career: You Don't Have to Be a Superstar to Succeed". ISBN 9781581150452. 
  246. Miller, 2005, str. 486.
  247. 247,0 247,1 247,2 Insight Guides, 2004, str. 220.
  248. "Design City Milan". Wiley. Pridobljeno dne 3.1.2010. 
  249. "Frieze Magazine – Archive – Milan and Turin". Frieze. Pridobljeno dne 3.1.2010. 
  250. "Italian Cooking: History of Food and Cooking in Rome and Lazio Region, Papal Influence, Jewish Influence, The Essence of Roman Italian Cooking". Inmamaskitchen.com. Pridobljeno dne 24.4.2010. 
  251. "The Making of Italian Food...From the Beginning". Epicurean.com. Pridobljeno dne 24.4.2010. 
  252. Del Conte, 11-21.
  253. Related Articles (2.1.2009). "Italian cuisine - Britannica Online Encyclopedia". Britannica.com. Pridobljeno dne 24.4.2010. 
  254. "Italian Food - Italy's Regional Dishes & Cuisine". Indigoguide.com. Pridobljeno dne 24.4.2010. 
  255. "Regional Italian Cuisine". Rusticocooking.com. Pridobljeno dne 24.4.2010. 
  256. "Which country has the best food?". CNN. 6.1.2013. Pridobljeno dne 14.10.2013. 
  257. Freeman, Nancy (2.3.2007). "American Food, Cuisine". Sallybernstein.com. Pridobljeno dne 24.4.2010. 
  258. The Silver Spoon, 1997. ISBN 88-7212-223-6
  259. Mario Batali Simple Italian Food: Recipes from My Two Villages (1998), ISBN 0-609-60300-0
  260. "Most Americans Have Dined Outin the Past Month and, Among Type of Cuisine, American Food is Tops Followed by Italian" (PDF). Harris interactive. Pridobljeno dne 31.8.2013. 
  261. Kazmin, Amy (26.3.2013). "A taste for Italian in New Delhi". Financial Times. Pridobljeno dne 31.8.2013. 
  262. Keane, John. "Italy leads the way with protected products under EU schemes". Bord Bia. Pridobljeno dne 5.9.2013. 
  263. Marshall, Lee (30.9.2009). "Italian coffee culture: a guide". The Daily Telegraph. Pridobljeno dne 5.9.2013. 
  264. Jewkes, Stephen (13.10.2012). "World's first museum about gelato culture opens in Italy". Times Colonist. Pridobljeno dne 5.9.2013. 
  265. Squires, Nick (23.11.2013). "Tiramisu claimed by Treviso". The Daily Telegraph. Pridobljeno dne 5.9.2013. 
  266. 266,0 266,1 "Osnove kuharstva" (PDF). Antonija Zvonka Kopina. 2010. Pridobljeno dne 13.9.2015. 

Zunanje povezave

V slovenščini:

V angleščini:

Drugi jeziki
Аҧсшәа: Италиа
Acèh: Itali
адыгабзэ: Италие
Afrikaans: Italië
Akan: Italy
Alemannisch: Italien
አማርኛ: ጣልያን
aragonés: Italia
Ænglisc: Italia
العربية: إيطاليا
ܐܪܡܝܐ: ܐܝܛܠܝܐ
مصرى: ايطاليا
অসমীয়া: ইটালী
asturianu: Italia
авар: Италия
Aymar aru: Italiya
azərbaycanca: İtaliya
تۆرکجه: ایتالیا
башҡортса: Италия
Bali: Italia
Boarisch: Italien
žemaitėška: Italėjė
Bikol Central: Italya
беларуская: Італія
беларуская (тарашкевіца)‎: Італія
български: Италия
भोजपुरी: इटली
Bislama: Itali
বাংলা: ইতালি
བོད་ཡིག: ཨི་ཏ་ལི།
বিষ্ণুপ্রিয়া মণিপুরী: ইতালি
brezhoneg: Italia
bosanski: Italija
ᨅᨔ ᨕᨘᨁᨗ: Italia
буряад: Итали
català: Itàlia
Chavacano de Zamboanga: Italia
Mìng-dĕ̤ng-ngṳ̄: É-dâi-lé
нохчийн: Итали
Cebuano: Italya
Chamoru: Italia
ᏣᎳᎩ: ᎢᏔᎵ
Tsetsêhestâhese: Italy
کوردی: ئیتالیا
corsu: Italia
Nēhiyawēwin / ᓀᐦᐃᔭᐍᐏᐣ: ᐃᑕᓖ
qırımtatarca: İtaliya
čeština: Itálie
kaszëbsczi: Italskô
словѣньскъ / ⰔⰎⰑⰂⰡⰐⰠⰔⰍⰟ: Їталїꙗ
Чӑвашла: Итали
Cymraeg: Yr Eidal
dansk: Italien
Deutsch: Italien
Zazaki: İtalya
dolnoserbski: Italska
डोटेली: इटाली
ދިވެހިބަސް: އިޓަލީވިލާތް
ཇོང་ཁ: ཨྀཊ་ལི་
eʋegbe: Italy
Ελληνικά: Ιταλία
emiliàn e rumagnòl: Itâglia
English: Italy
Esperanto: Italio
español: Italia
eesti: Itaalia
euskara: Italia
estremeñu: Italia
فارسی: ایتالیا
Fulfulde: Italiya
suomi: Italia
Võro: Itaalia
Na Vosa Vakaviti: Itali
føroyskt: Italia
français: Italie
arpetan: Étalia
Nordfriisk: Itaalien
furlan: Italie
Frysk: Itaalje
Gaeilge: An Iodáil
Gagauz: İtaliya
贛語: 意大利
kriyòl gwiyannen: Itali
Gàidhlig: An Eadailt
galego: Italia
Avañe'ẽ: Itália
गोंयची कोंकणी / Gõychi Konknni: इटली
𐌲𐌿𐍄𐌹𐍃𐌺: 𐌹𐍄𐌰𐌻𐌾𐌰
ગુજરાતી: ઈટલી
Gaelg: Yn Iddaal
Hausa: Italiya
客家語/Hak-kâ-ngî: Yi-thai-li
Hawaiʻi: ʻĪkālia
עברית: איטליה
हिन्दी: इटली
Fiji Hindi: Italy
hrvatski: Italija
hornjoserbsce: Italska
Kreyòl ayisyen: Itali
magyar: Olaszország
հայերեն: Իտալիա
Արեւմտահայերէն: Իտալիա
interlingua: Italia
Bahasa Indonesia: Italia
Interlingue: Italia
Igbo: Italy
Ilokano: Italia
ГӀалгӀай: Итали
Ido: Italia
íslenska: Ítalía
italiano: Italia
ᐃᓄᒃᑎᑐᑦ/inuktitut: Italy
日本語: イタリア
Patois: Itali
la .lojban.: italias
Jawa: Itali
ქართული: იტალია
Qaraqalpaqsha: İtaliya
Taqbaylit: Ṭelyan
Адыгэбзэ: Италэ
Kabɩyɛ: Itaalii
Kongo: Italia
Gĩkũyũ: Itari
қазақша: Италия
kalaallisut: Italia
ភាសាខ្មែរ: អ៊ីតាលី
ಕನ್ನಡ: ಇಟಲಿ
한국어: 이탈리아
Перем Коми: Италья
къарачай-малкъар: Италия
Ripoarisch: Italie
kurdî: Îtalya
коми: Италия
kernowek: Itali
Кыргызча: Италия
Latina: Italia
Ladino: Italia
Lëtzebuergesch: Italien
лезги: Италия
Lingua Franca Nova: Italia
Luganda: Yitale
Limburgs: Italië
Ligure: Italia
lumbaart: Itàlia
lingála: Italya
لۊری شومالی: ایتالٛیا
lietuvių: Italija
latgaļu: Italeja
latviešu: Itālija
मैथिली: इटाली
Basa Banyumasan: Italia
мокшень: Италие
Malagasy: Italia
олык марий: Италий
Māori: Itāria
Minangkabau: Italia
македонски: Италија
മലയാളം: ഇറ്റലി
монгол: Итали
मराठी: इटली
Bahasa Melayu: Itali
Malti: Italja
Mirandés: Eitália
မြန်မာဘာသာ: အီတလီနိုင်ငံ
مازِرونی: ایتالیا
Dorerin Naoero: Itari
Nāhuatl: Italia
Napulitano: Italia
Plattdüütsch: Italien
Nedersaksies: Italiën
नेपाली: इटाली
नेपाल भाषा: इटाली
Nederlands: Italië
norsk nynorsk: Italia
norsk: Italia
Novial: Italia
ߒߞߏ: ߌߕߊߟߌ߫
Nouormand: Italie
Sesotho sa Leboa: Italia
Chi-Chewa: Italia
occitan: Itàlia
Livvinkarjala: Itualii
Oromoo: Xaaliyaanii
ଓଡ଼ିଆ: ଇଟାଲୀ
Ирон: Итали
ਪੰਜਾਬੀ: ਇਟਲੀ
Pangasinan: Italia
Kapampangan: Italya
Papiamentu: Italia
Picard: Italie
Deitsch: Idali
Pälzisch: Italien
पालि: इटली
Norfuk / Pitkern: Italii
polski: Włochy
Piemontèis: Italia
پنجابی: اٹلی
Ποντιακά: Ιταλία
پښتو: اېټاليا
português: Itália
Runa Simi: Italya
rumantsch: Italia
romani čhib: Italiya
Kirundi: Ubutariyano
română: Italia
armãneashti: Italia
tarandíne: Itaglie
русский: Италия
русиньскый: Італія
Kinyarwanda: Ubutaliyani
संस्कृतम्: इटली
саха тыла: Италия
ᱥᱟᱱᱛᱟᱲᱤ: ᱤᱴᱟᱞᱤ
sardu: Itàlia
sicilianu: Italia
Scots: Italy
سنڌي: اٽلي
davvisámegiella: Itália
Sängö: Italùii
srpskohrvatski / српскохрватски: Italija
සිංහල: ඉතාලිය
Simple English: Italy
slovenčina: Taliansko
Gagana Samoa: Italia
chiShona: Italy
Soomaaliga: Talyaaniga
shqip: Italia
српски / srpski: Италија
Sranantongo: Italiyanikondre
SiSwati: INtaliyane
Sesotho: Ithali
Seeltersk: Italien
Sunda: Italia
svenska: Italien
Kiswahili: Italia
ślůnski: Italijo
Sakizaya: Italy
தமிழ்: இத்தாலி
ತುಳು: ಇಟಲಿ
తెలుగు: ఇటలీ
tetun: Itália
тоҷикӣ: Итолиё
ትግርኛ: ኢጣልያ
Türkmençe: Italiýa
Tagalog: Italya
Setswana: Italia
Tok Pisin: Itali
Türkçe: İtalya
Xitsonga: Ithali
татарча/tatarça: Италия
chiTumbuka: Italy
Twi: Italy
reo tahiti: ’Itāria
тыва дыл: Италия
удмурт: Италия
ئۇيغۇرچە / Uyghurche: ئىتالىيە
українська: Італія
اردو: اطالیہ
oʻzbekcha/ўзбекча: Italiya
Tshivenda: Italy
vèneto: Itałia
vepsän kel’: Italii
Tiếng Việt: Ý
West-Vlams: Itoalië
Volapük: Litaliyän
walon: Itåleye
Winaray: Italya
Wolof: Itaali
吴语: 意大利
isiXhosa: IItaly
მარგალური: იტალია
ייִדיש: איטאליע
Yorùbá: Itálíà
Vahcuengh: Eiqdaihleih
Zeêuws: Itâlië
中文: 意大利
文言: 義大利
Bân-lâm-gú: Í-tāi-lī
粵語: 意大利
isiZulu: ITaliya