Investiturni boj

Investiturni boj ali investiturno tekmovanje je najpomembnejši konflikt med cerkvijo in državo v srednjeveški Evropi. Šlo je za nasprotje med cesarji in papeži v zvezi z laiško investituro, podeljevanjem službe in posesti škofom in opatom prek posvetne oblasti.

V 11. in 12. stoletju je vrsta papežev izpodbijala oblast evropskim monarhijam. Vprašanje je bilo kdo, papež ali monarhi, je imel pooblastilo za imenovanje lokalnega cerkvenega funkcionarja kot je škof in opat. Konflikt se je končal leta 1122, ko sta se cesar Henrik V. Nemški in papež Kalist II. dogovorila o konkordatu v Wormsu. Ta razlikuje med kraljevo in duhovno močjo in daje cesarju omejeno vlogo pri izbiri škofov. Rezultat se je zdel predvsem zmaga za papeža in njegove trditve, da je glavni Božji predstavnik na Zemlji. Vendar pa je cesar ohranil veliko moč nad Cerkvijo.

Investiturne polemike so se začele kot boj moči med papežem Gregorjem VII. (1072-1085) in Henrikom IV., svetim rimskim cesarjem (1056-1106).[1] Kratek a pomemben boj za investituro je nastal tudi med Henrikom I. Angleškim in papežem Paschalom II. v letih 1103 do 1107 in vprašanje je igralo manjšo vlogo v bojih med cerkvijo in državo tudi v Franciji.

Drugi jeziki
Afrikaans: Investituurstryd
Alemannisch: Investiturstreit
العربية: نزاع التنصيب
Bahasa Indonesia: Kontroversi Penobatan
日本語: 叙任権闘争
한국어: 서임권 투쟁
Nederlands: Investituurstrijd
norsk nynorsk: Investiturstriden
srpskohrvatski / српскохрватски: Borba za investituru
Simple English: Investiture Controversy
slovenčina: Boj o investitúru