Gledališče

Uprizoritev igre Beneški trgovec leta 1924 v Ljubljanski Drami

Gledališče je področje igralskih umetnosti, ki se ukvarja z igranjem zgodb pred občinstvom s pomočjo govora, giba, glasbe, plesa, zvoka in z razkošno predstavo oziroma z enim ali več elementi drugih igralskih umetnosti. Poleg standardnega pogovornega sloga se lahko gledališče izvaja tudi v drugačnih oblikah, kot so opera, balet, mimika, kabuki, kitajska opera, lutkovno gledališče, glumaška igra, improvizacijsko gledališče, kabaret ali pantomima.

Gledališče je predvsem kraj predstave, praznovanja, rituala, a hkrati tradicija in šola o tem, kako prenašati ideje, pripovedi in izročilo množičnem občinstvu.

Zgodnje tradicije gledališča

Zgodnje izročilo se prenaša preko besed in podob. Besedilo se pomni preko rim ali ritmičnega pripovedovanja, pomagajo si tudi s podobami. Magičnost razlage sveta je ključna, zato je interpret sveta polverska figura, vrač. Besedila so praviloma predvsem izročilo. Tako se prenaša besedilo Homerja, Vede, sumerski Ep o Gilgamešu. Tudi tehnološke najdbe se ohranjajo z zvestim ohranjanjem nekdanjih dosežkov. Predstave verskega značaja so tako namenjene ohranjanju obstoječega in tako se prepletajo tako z znanostjo, vero in zdravljenjem. Primer so Hopi Indijanci, kjer so bičali plesalce plemena in jih tako zdravili revme in podobnim obolenj staranja.

Obstajajo bogati viri predstav plesa in predstav za gledalce v Majski kulturi, ki so predstavljali ljudska izročila. Predstave so bile interaktivne, plesalca in igralca sta uprizorila legendo ob ritmu in glasbi, občinstvo pa ju je spremljalo s plesom in ploskanjem in tako pomagalo pri izvedbi. Podobni razvoj pridobijo nemi igralci mimiki v 4.stoletju.

Podobne elemente imajo maškarade, prebivalstvo se preobleče, spremeni videz in tako prevara smrt ali zimo. Ko uprizarjanje besedil in dogajanja postane tudi dejanska predstava, govorimo o rojstvu gledališča. V Egiptu tako gledališče ponuja predstave v imenu boga Ozirisa, Grki izvajajo predstave za bogova Dioniza, Apolona, ali celo za cel Olimpus. Pomemben del prebujanja gledališča so bila pisne kulture, ki so omogočale prenos prej ustnih izročil v besedila na voljo vsem, tudi brez avtoritarne razlage, a v čaščenje bogov. Besedila je pripovedovala ena sama oseba, kasneje v dialogu z zborom, nato pa so sledili pogovori med igralci samimi in zborom. Tu se razvijajo tudi gledališki festivali in razlikovanje med komedijo in tragedijo.

Antično gledališče je nastalo s preučevanjem akustike in glasu, prvič so napravljeni tudi prostori namenjeni prav predstavi. Gledališča so bila mnogokrat prizorišča spektakla ali prostor javne razprave. Če so vladarji imeli v lasti prizorišče, so bila lahko celo ekskluzivno prizorišče in zato politično podrejena.

Rimsko gledalisce v Trstu

Dvorno gledališče

Z uvedbo rimskega cesarstva poznamo gledališča, ki postanejo uradno cesarska in tako prebijejo svojo ulično ali versko dimenzijo. Posledično je tudi igralec in njegov poklic predmet vsaj delnega prestiža, kar je bilo doseženo vsaj deloma z gledališkimi festivali, ki so bili vsaj deloma antični dogodek enakovreden Olimpijskim igram. V Rimskih časih postane igralec tisti del spektakla, ki ni pogrešljiv. Rim tako gradi objekte namenjene gledališki dejavnosti in so tudi namenjeni označevanju posebno spoštovanja vrednim ljudem. Visoko se ceni pantomima. Zaradi raznolikega spektakla iger in bojev v katerih je vladar kot organizator bil pomemben del čaščenja in celo bog, je ob Konstantinovem prehodu v krščanstvo teater bil prenešen v cerkve, nasilje pa minimizirano. Kolosej in podobni objekti so bili proti koncu cesarstva vedno manj uporabni.

Indija je poznala v tem času kate, pripovedi, epe, resnične zgodbe ali anekdote z moralo, naukom ali premislekom. Te zgodbe iz sanskrta so bile pripovedovane in razlagane v velikem obsegu, mnoge so izhajale iz Ved in podobnih virov, lahko pa so bile tudi prilagojene, skrajšane in spremenjene za potrebe poslušalstva. Čas namenjen poslušanju teh pripovedi je bil pomemben del vzgoje, zaradi različnih kast pa so bile Vede tudi pomemben del državljanske vzgoje. Natjasastra je pomemben enciklopedični vir tradicije gledališča v Indiji, praviloma so igre amaterske, igralci nosijo maske in pripovedujejo tekste. Kasneje iste igre odigravajo za kralja v templjih, gre za zaprte zgradbe, pomemben del igre pa so opombe in razlage med samo igro. Občinstvo tako dobi kratko obnovo in zgodovino lika, njegova reakcije in celo objasnila v lokalnem jeziku. Vedno bolj so dovoljena odstopanja od teksta zaradi lažje manj naporne razlage. Ker so bile predstave za kralja, so pomembno razvoj gledališča spreminjale razlage o tem, kaj je lepo in koristno za samo gledališče.

Kitajsko gledališče je podobno kot japonsko razvijalo umetnost v pomembno tradicijo v zgodnjem obdobju. Gledališče je bilo sredstvo pogovora z vladajočimi in obvladovanimi, tematike pa so bile raznovrstne, podpiranje dogodivščin, sodne drame, nadnaravne bitke, banditi v sporu s pokvarjenimi uradniki. Japonsko zgodnje gledališče se naslanja na šintoizem.

Nekatere gledališke tradicije prvič premešajo spolne identitete med vloge in igralce, kar še posebej velja za japonsko tradicijo. Z uporabo mask in zapletenih vlog so sprva odločali, da vse vloge, ženske ali moške odigrajo moški. Kasneje pa so spremenili ideje in so moški lahko igrali ženske in obratno ženske igrale moške. Podobno velja za zgodnje antično gledališče kot tudi za zgodnje renesančno gledališče.

Srednjeveško gledališče

Ob slabi pismenosti prebivalstva in latinskih spisih relativne zahtevnosti so uprizarjali igre v latinščini za prebivalstvo, ki je poznalo zgodbe, tu pa so lahko ponotranjili te zgodbe. Podobno so bile odigrane zgodbe o nekaterih bibličnih osebah ali svetnikih. Izvajale so se tudi procesije in božične igre, ki so bile povezane z zimskim počitkom. Srednjeveško muslimansko gledališče se je v nekaterih primerih razvilo v spominsko odigravanje vojn, bitk in mučeništva.

Običajno so bili odigrani pasijoni, po celem svetu pa se razvija močna želja po upodobitveni umetnosti besedil predvsem v podobi pisemske umetnosti ali kaligrafije. Spektakel v cerkvenem obredju se je pokazal predvsem v arhitekturi, okrasju in glasbi, tu še posebej v zborovskem petju. Besedila so se tako brala in pri tem je bralec uzrl besedilo posebej okrašeno in prvobitno. Taka tradicija je bila še posebej vidna v muslimanskem in krščanskem svetu srednjega veka, azijski del je gledališke tradicije tedaj še izrazito ohranil nedotaknjene.

Poklicno gledališče Evrope

Ob izumu tiska in renesansi se prične eksplozivno širjenje idej in tehnologij. Obujanje antičnih tradicij gledališča pa tudi rimskih tradicij je pomenilo veliko kvaliteto za zabave željne prebivalce. Tako se razvije v Italiji Commedia dell' arte, v Angliji renesančno gledališče Williama Shakespeara, obe vrste gledališč so bile svojstvene, predvsem commedia pa je izhaja iz jezikovne enotnosti izobraženega prebivalstva, ki so vsi poznali latinščino na visoki ravni. Tako se razvije 12 članska gledališka skupina z jasno določenimi vlogami in maskami in razponom. Skupina odigrava omejen razpon iger, kjer uporabljajo izkrivljen jezik in praviloma popačene namene igralcev za primerni vir komedije. Le redko se ukvarjajo z zgodovino, a praviloma je zgodovina vir komedije. Vsi liki so tipski in se ne spreminjajo med potovanjem.

Dotedaj je bilo gledališče v mnogočem amatersko, občasno in namenjeno določenem praznovanju ali dogodku. Le redko se je zanj plačevalo ali ga ocenjevalo, commedia dell' arte pa je prvič gledališče, ki je plačljivo in izrazito neustvarjalno, saj je temeljilo na omejenem številu likov in zapletov. Ob uspehu gledaliških skupin se tako išče gledališke pisce, ustvarjalce. Izstopajo tako Lope de Rueda, Thomas Kyd, Lope Felix de Vega y Carpio, Christopher Marlowe, William Shakespeare. Pisci sami sicer niso bili pomembne osebnosti, plačljivo občinstvo pa je bilo glasen in pomemben kritik za gledališko skupino, ki je morala zapolniti stole. Špansko renesančno gledališče izstopa v tem času predvsem po inovacije gradnje teh gledališč. Gledališča so razmeroma poceni z malo udobja in slabo varnostjo, a ob visoki gledanosti razmeroma uspešen poslovni model renesančnega podjetnika. Kmalu postane skupina tudi višje cenjena zaradi sponzorstva dvora. Pisci še vedno cenijo improvizacijo, a zaradi mehanike in tehnoloških inovacij morajo igralci vedno bolj poznati besede dosledno, saj so le tako zagotovili, da so v zaodrju pravilno odreagirali z efekti in vzvodi.

Evropski prostor tako vedno bolj oblikujejo raznolike zgodbe in zgodovinski teksti, kralji pa vedno bolj podpirajo te kulturne dejavnosti, da bi pridobili na svojo stran prebivalstvo ob vedno bolj uspešnem meščanstvu, trgovcih in plemstvu. Podobno kot v Indiji postane pomembno izhodišče za igro teorija gledališča in estetike. Igre so bile lahko dolge in bogate, izpostavljenost takim zgodbam pa je imela tudi stranske učinke.

Italija je prvič pričela z gledališko kritiko, Francija pa je ob kritiki El Cida pričela dejansko s kaznovanjem iger, ki so kršile določene norme in tako dejansko pričela z gledališko kritiko kot političnim pritiskom. Gledališče vedno bolj uporablja tudi scene kot likovno ozadje, naslikana perspektiva tako nadomešča siceršnje ozadje. V zgodnji dobi renesančnega gledališča so igralci igrali na odprtem prostoru in izrabljali dejanske gradove in obzidja za videz graščin in dvora. Vedno bolj se je štelo, da so obiskovalci gledališč predvsem gledalci in komajda poslušalci. Renesančno gledališče ponovno praviloma igrajo moški igralci, tudi ženske vloge, zato postaja vedno bolj pomembno, da se s podobo gledalci prepoznajo.

Drugi jeziki
Alemannisch: Theater
አማርኛ: ቴያትር
aragonés: Teatro
العربية: مسرح
ܐܪܡܝܐ: ܒܹܐܡܵܐ
مصرى: مسرح
asturianu: Teatru
azərbaycanca: Teatr
تۆرکجه: تئاتر
башҡортса: Театр
Boarisch: Theata
žemaitėška: Tētros
беларуская: Тэатр
беларуская (тарашкевіца)‎: Тэатар
български: Театър
বাংলা: মঞ্চনাটক
བོད་ཡིག: ཟློས་གར།
brezhoneg: C'hoariva
bosanski: Pozorište
català: Teatre
нохчийн: Театр
کوردی: شانۆ
čeština: Divadlo
kaszëbsczi: Téater
Чӑвашла: Театр
Cymraeg: Theatr
dansk: Teater
Deutsch: Theater
Zazaki: Tiyatro
Ελληνικά: Θέατρο
English: Theatre
Esperanto: Teatro
español: Teatro
eesti: Teater
euskara: Antzerki
estremeñu: Teatru
فارسی: تئاتر
suomi: Teatteri
Võro: Tiatri
føroyskt: Sjónleikur
français: Théâtre
furlan: Teatri
贛語: 表演
galego: Teatro
گیلکی: تئاتر
Avañe'ẽ: Ñoha'ãnga
עברית: תיאטרון
हिन्दी: रंगमंच
Fiji Hindi: Theatre
hrvatski: Kazalište
Kreyòl ayisyen: Teat
Հայերեն: Թատրոն
interlingua: Theatro
Bahasa Indonesia: Teater
Interlingue: Teatre
Ilokano: Teatro
Ido: Teatro
íslenska: Leiklist
italiano: Teatro
日本語: 演劇
Patois: Tieta
Basa Jawa: Téater
ქართული: თეატრი
қазақша: Театр
ភាសាខ្មែរ: ល្ខោន
ಕನ್ನಡ: ರಂಗಮಂಟಪ
한국어: 연극
Kurdî: Şano
Кыргызча: Театр
Latina: Ars scaenica
Ladino: Teatro
Lëtzebuergesch: Theater
лакку: Театр
Limburgs: Theater
Ligure: Tiatro
lietuvių: Teatras
latviešu: Teātris
олык марий: Театр
македонски: Драмска уметност
മലയാളം: രംഗകല
Bahasa Melayu: Teater
Mirandés: Triato
эрзянь: Театрась
مازِرونی: تیاتر
Napulitano: Tiatro
Plattdüütsch: Theater
Nedersaksies: Theater (keunstvorm)
नेपाल भाषा: दबू प्याखं
norsk nynorsk: Teater
norsk: Teater
Novial: Teatre
Nouormand: Thiâtre
occitan: Teatre
Livvinkarjala: Teatru
Ирон: Театр
ਪੰਜਾਬੀ: ਰੰਗ-ਮੰਚ
Picard: Téïate
polski: Teatr
پنجابی: تھیٹر
português: Teatro
Runa Simi: Aranwa
română: Teatru
armãneashti: Theatro
русский: Театр
русиньскый: Театер
sicilianu: Tiatru
Scots: Theatre
srpskohrvatski / српскохрватски: Teatar
Simple English: Theatre
slovenčina: Divadlo (umenie)
shqip: Teatri
српски / srpski: Позориште
Basa Sunda: Téater
svenska: Teater
Kiswahili: Tamthilia
ślůnski: Tyjater
தமிழ்: அரங்கு
тоҷикӣ: Театр
ไทย: ละคร
Tagalog: Tanghalan
Türkçe: Tiyatro
татарча/tatarça: Театр
українська: Театр
oʻzbekcha/ўзбекча: Teatr
vèneto: Teatro
Tiếng Việt: Sân khấu
walon: Teyåte
Winaray: Tyatro
吴语: 舞臺劇
ייִדיש: טעאטער
Yorùbá: Tíátà
中文: 劇場藝術
Bân-lâm-gú: Hì-kio̍k
粵語: 舞台劇