Bizantinsko cesarstvo

Bizantinsko cesarstvo
Βασιλεία Ῥωμαίων
Basileía Rhōmaíōn
Imperium Romanum

395–1453
 

 

Cesarski emblem

Bizantinsko cesarstvo pri največjem obsegu okoli leta 550;
ozemlja v vijolični barvi so bila ponovno osvojena med vladavino Justinijana I.
Glavno mestoKonstantinopel
(3301204 in 12611453)
Jezikilatinščina (uradno do leta 10)
grščina (uradno po letu 610)
Religijarimsko mnogoboštvo (do leta 380)
krščanstvo (dovoljeno po Milanskem ediktu leta 313, od leta 380 uradna državna vera)
Vladamonarhija
cesar
 - 306–337Konstantin I.
 - 457–474Leon I.
 - 527–565Justinijan I.
 - 610–641Heraklij
 - 976–1025Bazilij II.
 - 1081–1118Aleksej I.
 - 1259–1282Mihael VIII.
 - 1449–1453Konstantin XI.
Megas Doux
 - do 1453Lukas Notaras
Zgodovinsko obdobjepozna antika do zgodnji srednji vek
 - ustanovitev²11. maj 395
 - razdelitev cesarstva17. januar 395
 - ustanovitev Konstantinopla330
 - Teodozijeva smrt395
 - uraden konec Zahodnega rimskega cesarstva476
 - padec Konstantinopla29. maj 1453
Prebivalstvo
 - 565 (ocena)26,000,000b 
 - 780 (ocena)7,000,000 
 - 1025 (ocena)12,000,000 
 - 1143 (ocena)10,000,000 
 - 1204 (ocena)9,000,000 
Valutasolid, hiperpiron in folis
¹ Do 13. stoletja.
² Datum ustanovitve se tradicionalno nanaša na ponovno ustanovitev Konstantinopla kot prestolnice Rimskega cesarstva.

Bizantinsko cesarstvo ali Vzhodno Rimsko cesarstvo je bil vzhodni, pretežno grško govoreči del razpadlega Rimskega cesarstva. Njegovo glavno mesto je bil Konstantinopel (slovensko Carigrad), ki se je od ustanovitve leta 667 pr. n. št. do leta 330 imenoval Bizanc. Cesar Konstantin I. Veliki ga je takrat preimenoval v Novi Rim (latinsko Nova Roma), po njegovi smrti leta 337 pa so začeli uporabljati ime Konstantinopel, se pravi Konstantinovo mesto. V turščini se je ime Kostantiniyye (قسطنطینية) obdržalo do leta 1930, ko ga je Atatürk preimenoval v Istanbul, kot se je dotlej imenoval samo azijski del mesta.

Cesarstvo je preživelo deljenje in propad Zahodnega Rimskega cesarstva v 5. stoletju n. št. ter živelo še približno tisoč let, dokler ga niso leta 1453 osvojili osmanski Turki Mehmeda II. Osvajalca. Večino svojega obstoja je bilo najmočnejša gospodarska, kulturna in vojaška sila v Evropi.

Naziva »Bizantinsko cesarstvo« in »Vzhodno Rimsko cesarstvo« sta zgodovinopisna izraza, ki sta nastala po propadu cesarstva. Bizantinski državljani so svojo državo imenovali Rimsko cesarstvo (antično grško Βασιλεία Ῥωμαίων [Basileia Rhōmaiōn], latinsko Imperium Romanum)[1] ali Ῥωμανία [Romania], sebe pa Rimljani.[2]

Prehodno obdobje, v katerem se je Rimsko cesarstvo razdelilo na grški vzhod in latinski zahod, je od 4. do 6. stoletja zaznamovalo več ključnih dogodkov. Leta 285 je cesar Dioklecijan (vladal 284–305) razdelil rimsko državno upravo na vzhodno (pars Orientalis) in zahodno polovico (pars Occidentalis).[3] V letih 324 do 330 je cesar Konstantin Veliki (vladal 306–337) prestavil prestolnico cesarstva iz Rima v Bizanc, in ga preimenoval v Novi Rim (Nova Roma).[4] Pod Teodozijem I. (vladal 379–395) je krščanstvo postalo uradna državna vera. Vse druge vere, vključno z rimskim mnogoboštvom, so bile prepovedane. Naslednji prelomni dogodek je bil propad zahodnega dela cesarstva leta 476, po katerem je cesar na vzhodu postal edina in vrhovna oblast. Nazadnje se je med vladavino cesarja Heraklija (vladal 610–641) reformirala vojaška in civilna državna uprava in latinščino je kot uradni jezik zamenjala grščina.[5] Rimska država in navade so se v veliki meri ohranile. Zgodovinarji kljub temu ločujejo Bizantinsko cesarstvo od klasičnega Rimskega, predvsem zato, ker je v njem prevladovala grška in ne latinska kultura ter pravoslavno krščanstvo namesto rimskega mnogoboštva.[6]

Meje cesarstva so se zelo spreminjale in doživele več obdobij krčenja in širjenja. Cesarstvo je doseglo svoj največji obseg med vladavino cesarja Justinijana I. (vladal 527–565). V tem času je ponovno osvojilo večino zgodovinske rimske zahodne obale Sredozemlja, vključno s severno Afriko, Italijo in samim Rimom, katerega je obdržalo dve stoletji. Med vladavino cesarja Mavricija (vladal 582–602) se je cesarstvo razširilo proti vzhodu in utrdilo svojo severno mejo. Njegov umor je sprožil bizantinsko-sasanidsko vojno (602–628), ki je izčrpala cesarstvo in bila eden od vzrokov za veliko izgubo ozemlja na vzhodu med muslimanskimi osvajanji v 7. stoletju. V tem obdobju je v nekaj letih izgubilo svoji najbogatejši provinci Egipt in Sirijo.[7]

V 10. in 11. stoletju se je med vladavino Makedonske dinastije cesarstvo ponovno razširilo in doživelo obdobje tako imenovane makedonske renesanse, ki se je po porazu v bitki s Seldžuki pri Manzikertu leta 1071 končala z izgubo večine Male Azije. Poraz je odprl vrata naseljevanju Turkov v Mali Aziji.

V zadnjih stoletjih obstoja je cesarstvo na splošno propadalo. Poskuse, da bi se ponovno okrepilo, je zapečatila četrta križarska vojna, v kateri so latinski križarji leta 1204 osvojili in izropali Konstantinopel. Cesarstvo se je razdelilo na rivalska bizantinska grška in latinska kraljestva. Cesarstvo s Konstantinoplom kot prestolnico je uspela restavrirati dinastija Paleologov leta 1261, vendar je ostalo samo kot ena od majhnih rivalskih držav z ozemljem, ki se je v preostalih dveh stoletjih vztrajno krčilo na račun sosed (Osmanov, Bolgarov, Srbov, križarjev). Ostanek ozemlja, ki se je postopoma skrčilo na mestno državo, so v 15. stoletju dokončno osvojili osmanski Turki. Cesarstvo je dokončno propadlo leta 1453, ko je sultan Mehmed Osvajalec osvojil Konstantinopel.

Vsebina

Drugi jeziki
Afrikaans: Bisantynse Ryk
azərbaycanca: Bizans İmperiyası
žemaitėška: Bizantėjė
беларуская: Візантыя
беларуская (тарашкевіца)‎: Бізантыйская імпэрыя
qırımtatarca: Bizans İmperiyası
Чӑвашла: Висанти
Esperanto: Bizanca imperio
eesti: Bütsants
Võro: Bütsants
français: Empire byzantin
Nordfriisk: Uaströömsk Rik
客家語/Hak-kâ-ngî: Tûng Lò-mâ Ti-koet
Fiji Hindi: Byzantine Samrajya
hrvatski: Bizant
interlingua: Imperio Byzantin
Bahasa Indonesia: Kekaisaran Romawi Timur
Lingua Franca Nova: Impero Bizantian
Limburgs: Byzantijns Riek
lumbaart: Impero Bizantin
لۊری شومالی: بیزانس
lietuvių: Bizantija
македонски: Византија
Bahasa Melayu: Empayar Byzantine
Malti: Biżantini
مازِرونی: بیزانس
Napulitano: Impero Bizantino
Plattdüütsch: Byzantiensch Riek
Nedersaksies: Byzantiense Riek
Nederlands: Byzantijnse Rijk
norsk nynorsk: Austromarriket
Ποντιακά: Ρωμανίαν
português: Império Bizantino
rumantsch: Imperi bizantin
tarandíne: 'Mbere Bizzandine
русский: Византия
русиньскый: Візантьска ріша
srpskohrvatski / српскохрватски: Bizantsko Carstvo
Simple English: Byzantine Empire
slovenčina: Byzantská ríša
тоҷикӣ: Византия
татарча/tatarça: Византия империясе
oʻzbekcha/ўзбекча: Vizantiya imperiyasi
West-Vlams: Byzantyns Ryk
მარგალური: ბიზანტია
Bân-lâm-gú: Tang Lô-má Tè-kok