Akvitanska Galija

Provincia Gallia Aquitania
Akvitanska Galija
rimska provinca
27 pr. n. št.–5. stoletje
Karta rimske Galije
Glavno mesto Mediolanum Santonum,
kasneje Burdigala
Jeziki keltski jeziki
Religija animizem
Politična struktura rimska provinca
Zgodovinsko obdobje antika
 -  ustanovljena po galskih vojnah 27 pr. n. št.
 -  ukinjena z vključitvijo v Vizigotsko kraljestvo 5. stoletje
Danes del Zastava Francije  Francija

Galska Akvitanija ali Akvitanija ( latinsko: Gallia Aquitania), [1] rimska provinca, ki je mejila na province Lugdunsko Galijo, Narbonsko Galijo in Tarakonsko Hispanijo. [2] Ležala je na jugozahodu sedanje Francije in dala ime sedanji francoski regiji Akvitaniji.

Akvitanska plemena

V severnih Pirnejih in na ozemlju med rekama Garumna ( Garona) in Liger ( Loara) od hribovja Cemmenus na vzhodu do Oceana ( Atlantik) na zahodu je živelo štirinajst keltskih in dvajset akvitanskih plemen [3] [4] Akvitanska plemena so bila številna, toda majhna in nepomembna. Večina plemen je živela ob Oceanu, nakatera pa tudi globoko na celini vse do vrhov Cemmenusa.

Rimljani so Galijo razdelili na province Lugdunsko Galijo, Belgijsko Galijo in Akvitanijo. Te province so zaradi dolgolasih prebivalcev imenovali tudi Gallia ComataDolgolasa Galija. Narbonsko Galijo so zaradi značilnih hlač, ki so jih nosili prebivalci, imenovali Gallia BracataDolgohlačna Galija. [5]

Večina akvitanske oceanske obale je bila peščena, prekrita s tankim slojem zemlje. Prebivalci so gojili proso, čeprav so bili pridelki skromni. V zalivu, ki so ga posedovali Tarbelci, je bilo več zlatih rudnikov, v katerih so kopali velike količine ne najbolj čistega zlata. V notranjosti in hribovitih predelih je bila zemlja rodovitnejša. Petrokorci in Biturigi so bili mojstri v obdelavi železa, Kadurci so proizvajali laneno platno, Rutenci in Gabali pa so imeli rudnike srebra.

Strabon piše, da so bili Akvitanci premožno ljudstvo. Za kralja Arvernov Luerija je trdil, da je bil izjemno bogat in objesten in je nekoč med vožnjo na bojnem vozu trosil zlatnike in srebrnike. [3]

Rimljani so plemenske skupine imenovali pagi (ednina: pagus), ki so bili organizirani v večje skupine, imenovane civitates. Njihovo organizacijo so kasneje prevzeli Rimljani kot osnovo za svojo lokalno upravo.

Drugi jeziki